»S pomočjo sanj, ki slikajo preteklost, razumemo današnjo stisko«

Čeprav si naše telo med spanjem nabira moči za nov dan, celoten organizem ni v stanju mirovanja. Možgani ta čas izkoristijo za izmišljevanje najrazličnejših scenarijev, ki jim z drugo besedo pravimo sanje. Sanjajo tudi višje razvite živali, čeprav njihovega namena sodobna znanost še ne zna pojasniti.

Kot pravi psihologinja Urška Ajdišek, »sanje slikajo v gledališkem jeziku. Predvsem ko jih dlje časa spremljamo in poznamo simboliko slikanja, so zelo natančen prikaz našega psihičnega stanja.«

Človeška psiha brez možganov ne obstaja. Namen sanj, ki nastajajo kot del fizične aktivnosti možganov, je iskanje ravnovesja, ko iz različnih razlogov v življenju na enem ali več področjih izgubimo kompas. Sanje ne lažejo in nosijo pomen, ki si ga nikoli ne moremo povsem razložiti. Brez vsakršnih krink, mask ali olepšav nam kažejo naše komplekse, prepričanja in vrednote.

»Sanje nam kažejo slepe pege. To so stvari, ki jih o nas vedo vsi okrog nas, razen mi sami. S sanjami lahko vidimo, kakšno je naše resnično stališče do tabu tem, ki jih ne razlagamo javno. Povedo, kdo smo v resnici in kako se ta podoba razlikuje od tiste, ki jo običajno kažemo javnosti v različnih okoljih našega udejstvovanja,« pojasnjuje strokovnjakinja za sanje Urška Ajdišek.

Vsake sanje so prikrojene sanjavcu

Nikoli pa sanje ne slikajo realnosti neposredno, temveč za to uporabljajo simbole, ki se od posameznika do posameznika razlikujejo. Vsake sanje so namreč prikrojene sanjavcu. »Njegovo nezavedno si za slikanje realnosti, ki je posameznik ne vidi jasno v svojem budnem življenju, izposodi simbole iz njegovega vsakdanjega življenja, poklica in interesnih področij, z željo, da bi jih bolje razumel. Potapljač bo sanjal svet pod morsko gladino, kipar kiparske stvaritve, kuhar jedi in okuse, gradbinec gradbene materiale,« razlaga Ajdiškova.



V primerih, ko nekdo sanja sanje z določenim simbolom in pri tem nima svojih asociacij, pri terapevtski analizi uporabijo slovar simbolov, kjer preverijo splošne značilnosti določenega simbola, ki se znajde v sanjah. V slovarju so opisani tudi izvori simbola skozi razvoj v različnih kulturah in religijah.

»Običajno je sanjavcu izmed vseh razlag samo ena res blizu. Ta je prava,« pojasni Ajdiškova in doda, da se v njenih učnih skupinah velikokrat zgodi, da celotna skupina v obdobju med dvema srečanjema sanja isti sanjski motiv, a skozi njemu bližje simbole. »Tudi tesne prijateljice ali prijatelji, partnerji ali bližnji sorodniki, na primer mati in hči, kdaj sanjajo isti motiv sanj ali iste simbole, kar pa ne pomeni nujno, da je njihovo sanjsko sporočilo podobno.«

Tu je na potezi analitik, ki sanjavca ne usmerja, temveč mu sledi, ključna pa je aktivnost sanjavca. »Če je ta v procesu premalo aktiven, se lahko analitik v svojih umskih interpretacijah postavi na glavo, pa sanjavec ne bo imel od tega nič. Ko smo aktivni, nam nezavedno pride nasproti,« je jasna Ajdiškova, ki zaznava vse večje zanimanje za sanje in tudi za razumevanje sebe.
Pri tem navede primer: ko potapljač sanja o plenilski ribi, kot je morski pes, ki napada manjšo, šibkejšo, a spretnejšo ribo, bi moral razmišljati o simboličnih vlogah teh rib v njegovem življenju. Koga v njegovem vsakdanjem življenju predstavlja morski pes, ki pleni, in koga šibka in spretna riba? »Če se identificira s šibkejšo ribo, potem se v trenutku zave, da je morski pes pravzaprav njegov nadrejeni, ki bi si rad pripisoval njegove dosežke in ga na simboličen način hoče požreti. Naloga njega kot male, šibkejše, a spretnejše ribe je najti načine, da se mu izogne in da zanj neposredna konfrontacija ne pride v poštev, ker ga bo njegov nadrejeni po vsej verjetnosti 'požrl'. «

Sanjamo tudi neznance

Ker smo Slovenci po sogovorničinih besedah zelo racionalno usmerjen narod in je simbolični material nezavednega pogosto skrit v globljih plasteh nezavednega, v sklopu psihoterapije in v skupinah za krepitev ženske energije uporablja različne tehnike umetnosti. Med drugim so dejavni z glino, barvami, ritmom, plesom in glasbo ter zgodbami.

Na vprašanje, ali ljudje res sanjamo zgolj ljudi, ki jih poznamo, Ajdiškova odgovori nikalno in razkrije, da neznani ljudje v sanjah slikajo naše neznane vidike. »V psihološkem jeziku ljudje v naših sanjah predstavljajo naše komplekse. Gre za neke odcepljene dele psihe, ki delujejo po svoje, pogosto jih s svojo voljo ne moremo upravljati. Po Jungovem mnenju kompleksi niso nekaj negativnega, so pa ključni za naše delovanje in naš napredek. Brez kompleksov bi obstali pri miru,« je jasna psihologinja.

»Zbudi se že vendar«

Nočne more so pritisk za alarm našega psihičnega stanja. Nikoli niso zgolj naključje. Nastanejo kot posledica daljše serije sanj, ki jih nismo razumeli. Zdaj pa nas naravnost kličejo: »Ej, zbudi se že vendar iz spanca in nekaj ukreni!« V takih obdobjih nočne more spremljajo tudi sicer zelo naporno psihično dogajanje, ko bi rekli, da je večina naše življenjske energije v nezavednem, naš zavestni jaz pa šibek, konstantno utrujen, nemočen. Potrebuje pomoč, ki nam jo ponudijo sanje.

Sanje, na katere zaradi intenzivnosti bolj kot razum vplivajo čustva, so pokazatelj preteklosti, sedanjosti in tudi prihodnosti. Kateri čas zavzamejo, je odvisno od problema, ki nam ga želijo osvetliti.

»Če sanjamo dogodke iz svojega otroštva ali kasnejše preteklosti, nas nezavedno ne spodbuja k temu, da raziskujemo preteklost zaradi razumevanja preteklega obdobja. Namenjeno je raziskovanju preteklosti zato, da razumemo sedanjost. S pomočjo sanj, ki nam slikajo preteklost, razumemo stisko, ki se nam na podoben način kot v preteklosti dogaja danes,« nadaljuje jungovska analitičarka in omeni še tretjo vrst sanj, ki so sicer najredkejše – preroške sanje. Takrat sanjamo stvari, ki se nam bodo zgodile v prihodnosti.

To so lahko tako imenovane vèlike sanje, ko enkrat v življenju sanjamo, kako se bo dolgoročno odvilo naše življenje, ali pa sanje, ki ljudem sproti napovedujejo pomembnejše dogodke iz prihodnosti, na primer rojstvo, smrt, poroko ... Lahko so tudi sanje, namenjene racionalno usmerjenim ljudem, ki jim sicer ne pripisujejo nobenega pomena. »V takih primerih nezavedno prinese sanje, ki se kasneje uresničijo zato, da bi vzbudile spoštovanje do nezavednega sveta,« razloži Ajdiškova, ki je sam potek sanj želela predstaviti s projektom Sanje na odru.

Pravi, da se na začetku sanj vedno pojavi uvodna scena, ki predstavlja problem oziroma sanjski izziv. V naslednji sceni se dogajanje zaplete, sledita vrh in pogosto še razplet, ko lahko sanje ponudijo simbolično rešitev. Ob tem psihoterapevtka poudari tudi pomen scenografije: »Če na tleh leži razbit kozarec, to vsekakor ni zato, ker ga je scenograf pozabil odstraniti z odra, ampak zato, ker prinaša ključ do razumevanja sporočila teh sanj ali namiguje na njihovo rešitev.«

Pri dojemanju pomena moramo biti pozorni tudi na močna čustva, ki spremljajo sanje, saj postavljajo alarme za pomembne vsebine v sanjah. Kot pravi psihoterapevtka, v psihologiji namreč velja, da »če sprememba poteka brez vključitve čustev, bo zelo verjetno manj korenita in kratkotrajna«.

Ljudi, ki si želijo razumeti svoje sanje, zato spodbudi, da si zvečer ob postelji pripravijo list papirja in svinčnik oziroma diktafon ter svoje sanje zapisujejo. Naroči jim še, naj se prebudijo nekoliko prej, tako da imajo čas ostati nekaj minut zaprtih oči in negibni. »Takrat pomislijo, kje so ravnokar bili, kdo je bil ob njih, kakšen je bil vonj, ali jih je zeblo, ali jim je bilo vroče, kaj se je zgodilo pred tem in kaj za tem, ter to zapišejo. Česarkoli se spomnijo, je koristno kot spodbuda nezavednega, da si bodo lažje zapomnili več sanjskega dogajanja,« sklene Ajdiškova.