V nadaljevanju preberite: 

Tradicionalno – od osemdesetih let oziroma takratnega dvoboja med Nintendom in Sego – sta na področju igralnih konzol veljali dve dogmi. Prvič, da so proizvajalci same naprave prodajali pod ceno, torej z izgubo, da se je čim hitreje razširila baza uporabnikov. Dobiček so namesto tega ustvarjali s samimi igrami, ki imajo v primerjavi s tistimi za računalnike še danes nekoliko višjo cenovno nalepko. In drugič, da je prodaja trdno slonela na ekskluzivnih igrah, torej takšnih, ki jih je bilo mogoče igrati zgolj na eni znamki konzol, ne pa tudi na konkurenčnih. Tako so s privlačnimi, kvalitetnimi igrami uporabnike prepričali v nakup točno določenega modela, saj so bile te igre dosegljive zgolj tam in nikjer drugje. Hkrati je nastala baza goreče privrženih strank, ki so z ljubitelji konkurenčnih znamk bíle pregovorne »konzolne vojne«, podobne rivalstvu navijačev nogometnih klubov (le da so se pretežno odvijale na spletu, ne na ulici).