Peter Raspor, 70-letnik

V preteklih dnevih sem se pripravljal na slavljenčevo praznovanje in sestavil glasbeni seznam. Na njem je pesem, v kateri se pred kratkim umrli ameriški avtor sprašuje, zakaj jaz, (Gospod). To pesem sem hotel nameniti slavljenčevemu credu, saj smo podobne poslušali v profesorjevi družbi pred desetimi leti in več, ko se je najin odnos razvil iz kratkega skupnega raziskovanja v prijateljstvo in sodelovanje. Takrat sem se prvič spomnil na prizor iz kultnega filma s konca šestdesetih let, ko se Captain America (Peter Fonda) zazre v izobešen napis na steni, ki parafrazirano sporoča, da je človekov sloves odvisen od trenutka, ko se nanj spomni in ga zato lahko vidi vnaprej.

Spoštovani slavljenec, profesor dr. Peter Raspor, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani in častni doktor univerz v Budimpešti, Pécsu in na Dunaju ter sedanji ali nekdanji profesor univerz v Budimpešti, Ljubljani, Mariboru, Pécsu in na Dunaju je letošnjo jesen dopolnil sedemdeset let. Najini poti sta se srečali leta 1997 in z njim sem potoval vse od študenta do študenta povratnika in prijatelja, da sem lahko danes, ob njegovem jubileju, hvaležen priložnostni zapisovalec in glasnik.

Profesor je svojo 70-letnico zaznamoval z izdajo dveh publikacij: Na stezi iskanja in Na jasi spoznanja, ki sta združeni v eni knjigi. Ko knjigo obrnemo, se znajdemo Na jasi, nov obrat nas prestavi Na stezo in tako naprej. Zapisi zanju so izbrani iz že prej napisanih del, a so požlahtnjeni z novimi mislimi, namenjenimi jubileju in pogledu na pretekla leta. Profesor na notranji platnici prvega dela knjige zapiše: »Pričujoča publikacija ima dva obraza – dve poti. Spredaj in zadaj teče pot in se za rep lovi.«

Steza in Jasa nam povesta vse, kar moramo vedeti o profesorju. Pojasnita nam njegovo delo in delovanje, zaradi zapisanega pa ga ob njegovem jubileju lažje častimo in slavimo. V branje (in tudi v to pisanje) nas popelje njegova uvodna misel iz Votka življenja: »To je moja steza. S sekiro sem izsekal rastje, si odprl pot in osamil tisto potrebno gaz, da vidim pot in vidim cilj – ne, bolje, čutim cilj.«

V nadaljevanju Steze prehodimo vso njegovo pot, zdi se nam, da jo lahko tudi sami razdelimo na sedem delov: od rojstva in življenja v Veliki Polani ter začetnega pekovskega dela prek študija doma v Ljubljani in Zagrebu, postdoktorskega izobraževanja v Londonu v Kanadi do prebojnega ustanavljanja katedre za biotehnologijo, postavitve študija za mikrobiologijo in študija biotehnologije ter vseh zapredkov delovanja v vseh smereh in na skoraj vseh področjih (kovinski ioni, stres v celicah, naravne združbe mikrobov, zbirka industrijskih mikroorganizmov, analiza populacij ocetnokislinskih bakterij, ustanavljanje in podpora biotehnoloških podjetij, varnost živil, raziskave kontaktnih površin, raziskovanje pristnosti slovenskega bučnega olja, kreiranje dveh evropskih deklaracij: o mikrobiologiji in o hrani, tehnologiji in prehrani …) – do sedmega. Sedmi del je poezija.

A pred njim moramo v petem delu omeniti še profesorjev prispevek k slovenski in svetovni znanosti, k predstavitvi znanstvenih dosežkov in prenos znanstvenega delovanja v stroko, njegovo publicistiko in seveda pedagogiko! Njegova bera je 55 doktorjev znanosti, med njimi je kar sedem univerzitetnih učiteljev, šest doktorandov pa ima svoja podjetja.

Žal se je v šestem delu zgodil grob rez. Leta 2013 ga je Zujf (a ne zgolj Zujf) odrezal. Profesor je moral oditi, zatekel se je na Univerzo na Primorskem, kjer se je žal (ponovno) izkazalo, da so taki vsestransko aktivni tvorci novih konceptov motilci sovražnega povprečja. Sledila sta ponoven umik in prehod na delovanje na področju zaznamovanj svetovnega dne hrane in prehrane ter svetovnega dne varnosti hrane.

Sedmi del, Poíesis, je ustvarjanje na drugačnem področju, ki združuje Petra Rasporja znanstvenika in učitelja ter Petra Rasporja slehernika. Združita se v enem in v eno, tako kot se Na stezi iskanja in Na jasi spoznanja prelivata iz ene ustvarjalne oblike v drugo in vstopita ter se vrasteta v eno. V enega samega. V Petra Rasporja 7.0 in naprej: »Svetloba se mi je umaknila za hrbet. Moj pogled je čist in miren. Na robu jase so drevesa, ki mi zakrivajo pot naprej. Dobro je, da sem na jasi.«