Zagotovo so gozdovi pravi odgovor na številne težave sodobne civilizacije. Morebiti se je ravno zato Ana Stritih odločila za študij gozdarstva, pa tudi zato, ker je to študiral tudi njen oče Jernej Stritih, sicer mednarodni okoljski strokovnjak. Diplomi na Biotehniški fakulteti v Ljubljani je sledil magisterij na švicarski zvezni tehnični univerzi ETH v Zürichu. Lani jeseni pa je začela podoktorski študij na Tehnični univerzi v Münchnu.

Ani Stritih je svet že od mladih nog dom. Že vrtec in delno tudi osnovno šolo je obiskovala v Budimpešti na Madžarskem, sicer v mednarodni šoli z avstralskim kurikulumom. Tam je angleščina postala njen drugi jezik. »V Budimpešto smo se preselili, ko sem bila stara štiri leta. Na začetku sem bila v vrtcu ves čas tiho, po pol leta pa sem tekoče spregovorila v angleščini. Takrat pridobljeno znanje angleščine je ogromen privilegij, ki mi še zdaj koristi pri znanstvenem delu, pri branju in pisanju člankov ter pri predstavitvah in razpravah,« pravi Stritihova.

Očetovo delo na področju naravovarstva in trajnostnega razvoja ji je bilo vsekakor v navdih pri izbiri poklicne poti. Po njegovi zaslugi je ugotovila, da je gozdarstvo študij, ki združuje različna znanja – od poznavanja rastlin, živali in ekosistemov do ekonomike in sociologije. Ta široki, holistični pogled je ključen za upravljanje gozdov in za varstvo narave.

Pogosto v naravo

Že v otroštvu so bili narava, predvsem gozdovi, planine in gore, pa plezanje ter kajakaštvo del njenega življenja. Vse to se seveda prepleta v njenem poklicu. »Res je, že od nekdaj sem veliko časa preživela v naravi, z družino smo bili veliko v gorah. Še na Madžarskem, ki je pretežno ravninska, so starši našli tistih nekaj hribov, kamor smo lahko hodili plezat. Po njihovi zaslugi sem se že kot otrok naučila plezati, smučati in veslati, za kar sem danes zelo hvaležna, saj sem zdaj skoraj vsak konec tedna nekje v hribih. Ljubezen do hribov in narave me je vsekakor motivirala za študij gozdarstva, kjer mi je bilo všeč, da smo imeli veliko terenskega pouka. Hkrati pa pridobljeno znanje popestri tudi vsak izlet v prostem času – več ko vem o rastlinah, ekosistemu in krajini, več opazim, kadar hodim po različnih gozdovih in pokrajinah,« pojasnjuje.

Ana Stritih je strokovnjakinja za gorske gozdove, ki se najbolj domače počuti v Trenti. Foto Zdenko Matoz

Raziskovanje gozdov

V Švici je opravila magisterij iz okoljske znanosti na zvezni tehnični univerzi ETH v Zürichu, kjer je pozneje tudi doktorirala na katedri za načrtovanje krajine. Na vprašanje, kaj so bile glavne smeri raziskovanja v njenem doktorskem delu, odgovori, da se je predvsem »ukvarjala z gorskimi gozdovi in njihovimi ekosistemskimi storitvami – to so vse tiste funkcije ekosistema, ki so koristne za ljudi, kot so skladiščenje ogljika, zaščita pred plazovi, les, pa tudi prostor za rekreacijo in estetska vrednost. Te storitve sem kartirala s pomočjo satelitskih (in drugih) podatkov, kar lahko pripomore k boljšemu upravljanju gozda in prostorskemu načrtovanju. Poleg tega sem raziskovala tudi tveganja za prihodnost – zaradi podnebnih sprememb gozdovi doživljajo vse več motenj, kot so vetrolomi, požari ali izbruhi podlubnikov, kar ogroža tudi vse koristi, ki jih ljudje dobimo od gozda.«

Vse več ljudi spoznava, da je širjenje gozdov odgovor na številne okoljske težave našega planeta. Gozd je odličen zadrževalec ogljikovega dioksida, vode, prsti, biotske raznovrstnosti in po potrebi ohlaja okolje. Na srečo se, pojasnjuje sogovornica, vse več ljudi zaveda pomena gozdov za dobrobit ljudi, pa tudi tega, da moramo nujno ukrepati proti podnebni krizi in krizi izgube biodiverzitete.

Žal se pri tem mnogi odločevalci radi zanašajo na preproste rešitve, kot je sajenje dreves, s katerim naj bi kompenzirali emisije ogljikovega dioksida. Takšni nasadi nimajo enake vloge kot gozdovi, zato je ohranjanje obstoječih gozdov veliko pomembnejše kot sajenje novih. Hkrati se moramo zavedati, da so vse funkcije gozdov ogrožene zaradi podnebnih sprememb, zato je ključno upravljanje gozdov za večjo raznovrstnost in odpornost. Še tako zdravi gozdovi ne morejo kompenzirati vseh naših emisij, zato sajenje dreves ali ohranjanje gozdov ne sme biti izgovor za nadaljnjo uporabo fosilnih goriv.

Ana Stritih je strokovnjakinja za gorske gozdove, ki se najbolj domače počuti v Trenti. Foto Zdenko Matoz

Obnavljanje alpskih gozdov

Zdaj na Tehnični univerzi v Münchnu opravlja podoktorske raziskave. »Za razliko od prejšnje službe trenutno nisem zadolžena za nobena predavanja, tako da imam s študenti manj stikov, razen kot mentorica pri nekaterih raziskovalnih nalogah. Tako imam več časa za svoje raziskovalno delo. Trenutno s pomočjo satelitskih podatkov o strukturi gozda raziskujem, kako se alpski gozdovi obnavljajo po motnjah. Predvsem nas zanima, kako hitro po motnji (na primer vetrolomu) lahko gozd spet opravlja svojo varovalno funkcijo, torej ščiti ljudi, naselja ali infrastrukturo pred plazovi in drugimi naravnimi nevarnostmi,« razlaga.

Poleg tega sodeluje še pri nekaterih drugih raziskovalnih projektih o odnosu med ekosistemi in ljudmi – na primer o tem, kakšen pomen imajo reke za ljudi, ki ob njih živijo. Pred kratkim so tako s kolegicami iz Furlanije objavile raziskavo o Tilmentu (italijansko Tagliamento), zadnji prosto tekoči reki v Alpah, ki ima za lokalne prebivalce veliko čustveno, spiritualno in rekreativno vrednost, česar pa odločevalci pri upravljanju reke žal ne upoštevajo.

Ana Stritih je strokovnjakinja za gorske gozdove, ki se najbolj domače počuti v Trenti. Foto Zdenko Matoz

Življenje na tujem

Selitve v tujino so že ves čas sestavina njenega življenja, od Madžarske do Švice in zdaj Nemčije. Pravi, da je sicer vsaka selitev naporna, vendar je hkrati tudi odlična priložnost za nove izkušnje in poznanstva. »Zadnje čase veliko preživim na vlaku, na poti med svojimi domovi v Nemčiji, Švici in Sloveniji, in ta mobilnost mi veliko pomeni. Naučila sem se, da se lahko kjer koli počutim doma in si najdem svojo skupnost na univerzi, pa tudi v plezališču ali na plesišču, saj rada plešem swing.«

Vprašali smo jo tudi, kaj se ji je zdelo najbolj nenavadno v teh državah, kaj pa najbolj simpatično. V Švici jo je najbolj presenetilo, da so ženske tam dobile volilno pravico šele v 70. letih in da še danes v marsičem zaostajajo, kar se tiče enakopravnosti spolov. Zaradi nedostopnosti varstva otrok se na primer veliko žensk odloča za skrajšani delovni čas ali povsem opustijo kariero, ko imajo otroke, ženske z uspešno kariero in polnim delovnim časom pa so v družbi pogosto označene kot slabe mame. Po drugi strani pa so očetje šele predlani pridobili pravico do 14 dni očetovskega dopusta.

»Najbolj všeč pa mi je švicarski javni prevoz, saj vozi vlak ali avtobus praktično vsako uro v vsako alpsko dolino, ob zimskih vikendih pa je zjutraj železniška postaja v Zürichu polna ljudi v pancerjih in s smučkami na rami. Tako lahko zjutraj sedeš na vlak, spiješ kavo ali malo zadremaš, si čez uro ali dve že sredi gora, po turi pa spet ujameš vlak in sproščeno prideš domov. Tak način potovanja je mnogo manj stresen kot vožnja z avtom in ogromno pripomore k višku kakovosti življenja,« zadovoljno razlaga.

Nemčije za zdaj še ne pozna tako dobro, se ji pa zdi, da so Nemci precej nenavadni v tem, kako strogo spoštujejo pravila – na primer ko na prehodu za pešce čakajo na zeleno luč tudi takrat, ko ni naokrog prav nobenega prometa. Všeč ji je, kako aktivno se Nemci spopadajo z okoljsko krizo, veliko hiš ima sončne celice, v trgovinah pa je (celo na relativno konservativnem Bavarskem) na voljo ogromna izbira rastlinske prehrane.

Vsako poletje pa se vrne v Slovenijo, kjer precej časa preživi tudi v Trenti, ki premore vse, kar jo tako zanima. »Čeprav sem spoznala že kar veliko gorskih dolin, je Trenta še vedno ena najlepših in zagotovo najbolj domača,« še sklene Ana Stritih.