Elon Musk, markantni vizionar in podjetnik, pa ponesrečeni tvitar in izkoriščevalec delavcev – vse v eni osebi, ima tudi do razvoja strojne inteligence razburljivo stališče. Podobno kot preminuli Stephen Hawking meni, da se bo morala naša civilizacija zelo potruditi, da z iznajdbo splošne, torej človeški podobne umetne inteligence, ne bo priklicala demona, ki nas bo vse pogubil.

Toda v nasprotju z drugimi vidnimi misleci ima precej skrajen načrt, kako se izogniti apokaliptičnim scenarijem v stilu Terminatorja: da bi ostali dorasli strojni pameti, se bomo morali ljudje z njo spojiti. Z drugimi besedami, naše možgane bo treba neposredno povezati s stroji, in to z operativno vstavljenimi vsadki. Zdi se fantastična zamisel, a prav za razvoj takšne tehnologije je Musk leta 2016 ustanovil podjetje Neuralink s sedežem v San Franciscu.


 

Žičke v glavi

Seveda bi bilo s tako radikalnim nagovorom težko zbirati investicijski kapital, zato ima Neuralink za zdaj veliko bolj tuzemske cilje: snovanje živčne protetike za pomoč paraliziranim s poškodbami živčevja in tistim z okvarami čutil ter nevrodegenerativnimi boleznimi. To se pravi, da v podjetju trenutno razvijajo medicinske pripomočke, ki bi na primer elektronsko premostili poškodbe v hrbtenjači in tako paraplegikom ponovno omogočili hojo. Takšna namembnost tudi veliko lažje upraviči invazivno naravo operativnega vstavljanja naprav v človeško telo, ki ga njihov pristop zahteva. Stapljanje z umetno inteligenco lahko pride na vrsto pozneje.



Doslej so Musk in njegovi inženirji predstavili dve poglavitni iznajdbi: fine mehke elektrode za zajem električnih signalov iz možganske skorje in medicinski stroj, ki naj bi jih tja vstavljal hitreje ter bolj zanesljivo kot človeški kirurgi. Skupki elektrod so združeni v mehke niti s premerom pet mikrometrov, kar je četrtina premera človeškega lasu, in dolžino nekaj centimetrov. Avtomatizirana robotska roka jih vstavlja tako, da pri tem ne poškoduje žilic, s katerimi je na gosto prepredeno možgansko tkivo. Lani so v grobi izvedbi še nastopale groteskne laboratorijske podgane, ki so jim iz glave štrlele vsajene vtičnice USB, pred tednom dni pa so na tiskovni konferenci pompozno že pokazali nov, kompaktnejši model implantata.
 

Naprava je velika kot večji kovanec in debela osem milimetrov, vsebuje pa 1024 elektrod.
Foto Neuralink

Od pujsov še letos do ljudi

Naprava v obliki večjega kovanca in z debelino osem milimetrov nadomesti delček lobanje in je tako povsem skrita pod kožo, vsebuje pa 1024 elektrod. Napajanje je brezžično, komunikacija z zunanjostjo poteka prek povezave bluetooth LE. Na tiskovni konferenci so paradirali s prašiči kiborgi: pri eni od svinj so z vsadkom zajemali vohljanje njenega rilca, pri drugi živali so z navdušujočo natančnostjo posneli gibanje njenih okončin. Pokazali so tudi žival z dvema vsadkoma, pa takšno z odstranjenim, kajti Musk ni pozabil poudariti, da je varno odstranjevanje naprav ključno.

V podjetju upajo, da bodo s kliničnimi poskusi na ljudeh lahko začeli še letos. Pred tremi meseci jih je ameriška uprava za prehrano in zdravila (FDA) sprejela v program Breakthrough Devices, to je režim za pospešen razvoj medicinskih pripomočkov, kjer državni regulator pobliže spremlja napredek. Tu pa se je Muskova prizemljenost tudi končala, kajti v delu predstavitve, ki je bila namenjena vprašanjem, je vizionarski posebnež zopet zajadral v svoje sanjarije. Dejal je, da bomo s takšnimi vsadki nekoč gotovo lahko prebirali spomine in poslušali glasbo »direktno v možganih«.
 

Elon Musk na predstavitvi medicinske robotske naprave za namestitev naprave neuralink v lobanjo Foto AFP

Še vedno na začetku

Resen komentar opisanega zahteva nekaj razlage. Vsadki v človeških možganih niso nova zadeva. Prve smo v medicini uporabili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja za globoko možgansko stimulacijo pri zdravljenju tresavice, parkinsonove bolezni in epilepsije. Do danes so takšne implantate vsadili že več kot 150.000 ljudem; to so razmeroma preproste naprave, ki vsebujejo največ dve niti z elektrodami, saj je njihova naloga električno »zbadanje« določenih možganskih predelov. Zajem živčnih signalov zahteva občutno večje število elektrod. Tu se uporabljajo mrežice z do stotimi senzorji, ki so toge in neelegantne, saj rade poškodujejo tkivo, ker možgani v lobanji niso pri miru. Neuralinkov izum naprave s tisoč mehkimi elektrodami je tu v resnici prebojen! Podobno velja za robota, ki jih vsaja, saj česa podobnega še ni v rabi.



Kljub temu pa večdesetletne izkušnje na tem področju nakazujejo celo vrsto ovir, ki jih bodo morali v Neuralinku na poti do uporabnega izdelka še premostiti. Naše živčno tkivo elektrode korodira in jih ovije z brazgotino, ki zmanjša njihovo učinkovitost. Medtem ko imajo vsadki za globoko stimulacijo približno štiriletno življenjsko dobo, pa morajo tiste za zajem gibanja, s katerimi paraplegiki v laboratorijih usmerjajo robote, operativno menjati že po nekaj mesecih. Za splošno uporabo so to prekratka obdobja. Predvsem pa strokovnjaki opozarjajo, da še vedno močno šepa naše razumevanje možganskih signalov – načina, na katerega so informacije »zapakirane« v možganske valove. Tako izziva ni mogoče omejiti zgolj na konstruiranje dobrih elektrod, temveč je veliko bolj zapleten.
 

Ljudje niso rakete

Kočljiv je tudi Muskov vratolomni pristop k razvoju, ki ga je prinesel iz Silicijeve doline in ga popularno imenujejo »move fast and break things«, kar pomeni preizkušanje novosti za vsako ceno. V praksi ga ta hip lahko opazujemo v Spacexu pri razvoju vesoljskega plovila Starship, kjer rafalno testirajo grobe prototipe, čeprav jih ob tem veliko eksplodira. Toda razvoj v medicini je neprimerno previdnejši – z razlogom, kajti ob prenagljenosti umirajo ljudje. To očitno načenja tudi vzdušje v Neuralinku, saj se je medicinska publikacija STAT dokopala do pričevanj nekdanjih zaposlenih, ki so se pritožili, da so roki za izvedbo poskusov občutno prekratki. Kako se bo Muskovo lomastenje po trgovini s porcelanom v resnici obneslo, bomo tako zares ocenili šele prihodnje leto, ob prvih poskusih na ljudeh.