Nevarni laboratoriji za nevarne bolezni

Je virus sars-cov-2 »ušel« v svet iz znanstvenega laboratorija? Odgovor morda nikoli ne bo znan, a grožnja, ki jo predstavljajo raziskave nevarnih patogenov, je resnična.

Za govorice o pobeglem virusu je seveda kriv Inštitut za virologijo v Wuhanu, ki pa je samo eden od 59 takšnih tveganih laboratorijev, ki delujejo ali jih še načrtujejo po vsem svetu. Gre za obrate četrte varnostne stopnje (BSL-4), ki so zasnovani tako, da v njih lahko izvajajo najbolj tvegane raziskave z najnevarnejšimi patogeni na planetu, tudi takšnimi, za katere še nimamo zdravila oziroma cepiva.
 

Laboratorij v Wuhanu je največji

Takšne laboratorije ima 23 držav, največ jih je v Evropi – 25, na severnoameriški celini jih je 14, v Aziji 13, v Avstraliji so štirje in v Afriki trije. Velika večina jih stoji na naseljenih območjih oziroma v mestih. Največji je s 3000 kvadrat­nimi metri površin prav wuhanski, večina pa je bistveno manjših in merijo nekaj sto kvadratnih met­rov. Približno 60 odstotkov jih spada k zdravstvenim ustanovam, 20 odstotkov k univerzam, preostalih 20 odstotkov upravljajo vojske. Uporabljajo jih za diagnosticiranje okužb z najbolj smrtonosnimi virusi in bakterijami ali v njih raziskujejo delovanje patogenov in razvijajo nova zdravila, cepiva in teste.

A kar nekaj od teh laboratorijev ne izpolnjuje vseh varnostnih zahtev. Globalni indeks zdravstvene varnosti ameriške pobude za jedrsko varnost, ki ocenjuje, ali imajo države zakonodajo, predpise, nadzorne agencije, postopke in usposabljanje o biološki varnosti, je pokazal, da le četrtina držav s seznama izpolnjuje zahtevane standarde.

Članstvo v Mednarodni strokovni skupini za biološko varnost, v kateri si nacionalni regulativni organi izmenjujejo prakse, prav tako kaže, koliko pozornosti namenjajo države temu področju. V omenjenem forumu je le 40 odstotkov držav z laboratoriji BSL4: Avstralija, Kanada, Francija, Nemčija, Japonska, Singapur, Švica, Združeno kraljestvo in ZDA. Niti en laboratorij pa še ni pristopil k sistemu za upravljanje bioloških tveganj po standardu ISO, ki so ga uvedli leta 2019.

Večina držav prav tako nima vzpostav­ljenih varovalk, ki bi zagotavljale, da raziskav v miroljubne namene ne bi mogli zlorabiti za kakšen drug namen, ki ne bi imel človekoljubnih ciljev, kot je na primer povečevanje potentosti patogenov.
 

Takšni laboratoriji bodo nujni

Velik del znanstvenih raziskav o koronavirusih se torej že zdaj izvaja v državah brez ustreznega nadzora. To bi nas moralo skrbeti, saj lahko pričakujemo, da bo v prihodnosti vedno več potreb po raziskavah novih patogenov. Če bomo želeli omejiti prihodnje pandemije, bomo morali bolje razumeti delovanje virusov, princip prehajanja okužb z živali na človeka in prenos­ljivost v populaciji. Pričakovati je, da se bo za gradnjo lastnih laboratorijev BSL-4 zato odločalo vse več držav.

Pandemija covida-19 je bila veliko opozorilo človeštvu o nevarnostih, ki jih za družbo predstavljajo nalezljive bolezni, ter o pomenu znanosti in raziskav na tem področ­ju. Toda ob tem se je prav zavedati, da tudi raziskave same prinašajo določena tveganja, ki jih morajo države zmanjšati z ustreznimi zakoni in ukrepi.

–––
Filippa Lentzos je profesorica mednarodne varnosti na londonskem King's Collegeu, Gregory Koblentz pa je profesor biološke varnosti na Univerzi Georgea Masona v ZDA.