Nesrečna odprava s srečnim koncem

Če se zdaj ozremo petdeset let v preteklost, bi vraževerni lahko zapisali, da je nad odpravo Apolla 13 ves čas viselo prekletstvo. Že pregovorno nesrečna številka, zaplet zaradi rdečk in težave s kisikovim rezervoarjem bi bili za bojazljivce več kot zadosten razlog, da odpovejo odpravo, ki bi morala tretjič na Lunino površje ponesti astronavte.

A za Naso sta bila do takrat že zgodovinski prvi in drugi pristanek. Iz preteklih težav so se naučili marsikaj in prvih nekaj ur po izstrelitvi 11. aprila 1970 je polet Apolla 13 tekel bolj ali manj gladko. V ospredju je bila tokrat predvsem znanost, saj sta evforija in zanimanje ljudi za posnetke z Lune takrat že pojenjala. Toda okoli 56 ur po izstrelitvi se je trinajstica znašla v središču pozornosti svetovne javnosti, saj se je odprava sprevrgla v boj za življenje treh astronavtov.
 

Zapleti pred poletom

Tri dni pred izstrelitvijo je rezervni pilot lunarnega modula Charles Duke zbolel za rdečkami in nenamerno okužbi izpostavil tudi primarno posadko Apolla 13. Medtem ko sta bila poveljnik odprave James Lovell in pilot lunarnega modula Fred Haise imuna, Ken Mattingly ni bil. Za rdečkami sicer ni zbolel, a so ga vseeno zamenjali in za pilota komandnega modula dva dni pred poletom imenovali Jacka Swigerta. Zamenjava sicer ni bila sporna, saj je rezervna posadka enako izurjena kot osnovna, a tako pozno vseeno ni blagodejna.

Pri 42 je bil Lovell izkušen astronavt, opravil je 572 ur letenja v vesolju in bil član posadke Apollo 8. Za takrat 36-letnega Haisa in 38-letnega Swigerta pa je bil to prvi (in zadnji) polet v vesolje.

Testi pred izstrelitvijo so razkrili slabo izoliran rezervoar s helijem na lunarnem modulu, zato so priredili načrt pristajanja. Za bolj usodne pa so se izkazale težave z okroglim rezervoarjem za tekoči kisik številka dve. Ta je bil pred tem nameščen v servisnem modulu Apolla 10, a so ga kasneje odstranili, pri tem pa jim je padel na tla z višine nekaj centimetrov.



Pri padcu naj bi se rezervoar poškodoval, česar sicer niso ugotovili, ko so ga namestili na Apollo 13. A med testiranjem se ni pravilno praznil, zato so se inženirji odločili, da odvečne pline uparijo, kar je verjetno vodilo do uničenja električne napeljave. Sistemi prvih Apollov so namreč delovali pri enosmerni napetosti 28 voltov, nato so leta 1965 napetost povečali na 65 voltov. Vse so priredili, pozabili pa so na stikalo za termostat v rezervoarjih za tekoči kisik, ki bi moralo izklopiti grelnike, če bi se temperatura dvignila na 26 stopinj Celzija (običajna temperatura v rezervoarju je bila od 186 do 7 stopinj pod ničlo).

Grelniki, ki so navadno delovali le nekaj minut, da se je povečal tlak, so na testu mesec dni pred poletom zaradi težav pri praznjenju delovali kar osem ur, da bi tako uparili odvečni kisik. Pri tem je verjetno odpovedalo stikalo termostata, ki je bilo prirejeno za napetost 28 voltov, temperatura v rezervoarju pa je poskočila nad 500 stopinj Celzija. Zaradi visoke temperature se je z žic, ki so povezovale tudi ventilatorje, s katerimi so mešali kisik, odkrušil sicer negorljivi teflon. Napake ni opazil nihče.
 

Houston, imeli smo težavo

Žice brez zaščitnega sloja so bile med poletom izpostavljene čistemu kisiku in rezervoar je postal tiktakajoča bomba. »Plovilo je v dobrem stanju. Na smrt se dolgočasimo,« je 46 ur in 43 minut po izstrelitvi izjavil Joe Kerwin, komunikator med nadzorno sobo in plovilom. Lowell je po dobrih 55 urah sklenil televizijski prenos, v katerem je napovedal prijeten večer v komandnem modulu Odyssey. Devet minut kasneje je počilo. Ko so se vklopili ventilatorji za mešanje tekočega kisika, je z žic brez izolirne plasti preskočila iskra, drugi rezervoar je razneslo, uničen je bil tudi prvi. Komandni modul je ostal brez elektrike in vode. Od Zemlje so bili oddaljeni okoli 320.000 kilometrov.



Swigert je takrat izdavil: »Houston, imeli smo težavo,« Lovell pa je ponovil stavek, ki je postal eden najbolj znanih napačno povzetih citatov. V filmu iz leta 1995 so zaradi dramatičnosti preteklik spremenili v sedanjik, napačno povzet stavek Houston, imamo težavo pa je zapisan tudi v Nasini dokumentaciji.

Trinajst minut po eksploziji je Lovell skozi okno opazil iztekanje kisika – astronavti so bili v velikih težavah. Pristanek na Luni ni bil več mogoč in vsa prizadevanja so se usmerila v to, kako jih žive spraviti na Zemljo.
 

Tri stopinje in ogljikov dioksid

Astronavti so se najprej zatekli v lunarni modul Aquarius in izklopili komandni modul, nujen za vrnitev. Naslednje štiri dni je bilo njihovo življenje vse prej kot prijetno, saj so zaradi varčevanja z energijo izključili vse, kar ni bilo nujno. V modulu, ki je imel nekaj lastnega napajanja, je bila temperatura le tri stopinje Celzija. Posadka, ki skorajda ni zatisnila očesa, je dehidrirala, saj ni bilo vode, ki so jo pridobivali kot stranski produkt zgorevanja tekočega kisika in vodika; nekoliko so si pomagali le s pakirano hrano in nekaj sokovi. Lowell je izgubil šest kilogramov, Haise je imel težave z ledvicami.

Težava v lunarnem modulu je bilo tudi kopičenje ogljikovega dioksida. Modul je bil načrtovan za dvodnevno bivanje dveh ljudi, zdaj pa so bili v njem štiri dni trije. Poleg tega se kvadratni filtri za ogljikov dioksid iz komandnega modula niso prilegali okroglim odprtinam v Aquariusu, a so astronavti v zadnjem trenutku naredili vmesnik iz plastičnih vrečk, kartona in lepilnega traku.

Pri tem so jim pomagali inženirji na Zemlji, ki so imeli pripravljenih nekaj rezervnih scenarijev, vendar brez improvizacije ni šlo. V nekaj urah so se morali domisliti novih postopkov in jih na hitro preveriti v simulatorju. Pod vodstvom direktorja poleta Gena Kranza so delali dan in noč. Ključno je bilo ugotoviti, kako, kdaj in na kakšni višini prižgati motorje lunarnega modula, da bi se plovilo vrnilo na planet. Velik izziv je bil tudi, kako po dolgem mrzlem nedelovanju vnovič zagnati komandni modul.
 

Tišina in potem slavje

Servisni modul so odvrgli šele štiri ure pred pristankom. S tem so preprečili, da bi mraz poškodoval toplotni ščit komandnega modula. Tri ure kasneje so odklopili še pristajalni modul Aquaris in se spustili proti Zemlji. Sedemnajstega aprila 1970 je ves svet zadrževal dih. Kapsula je ob vstopu v atmosfero zažarela, komunikacije so odpovedale, v nadzornem centru je bila smrtna tišina. Ko so se razprla padala, je završalo. Kapsula je po petih dneh, 22 urah in 54 minutah poleta pljusknila v Tihi ocean v bližini Samoe.

Zaradi dragocenih izkušenj, ki so jih pridobili med odpravo, je Nasa to razglasila za »uspešen neuspeh«. Apollu 14 so med drugim dodali še eno baterijo in dodaten rezervoar s kisikom, nameščen na drugem koncu servisnega modula. Nobena od preostalih osmih odprav ni bila več tako dramatična.