Najstarejši satelit, ki po več kot 60 letih še vedno kroži okoli Zemlje

Ameriški satelit Vanguard 1 je bil četrti umetni satelit, ki je po izstrelitvi 17. marca 1958 zakrožil v Zemljini orbiti, potem ko so Sovjeti že osvojili orbito s Sputnikoma 1 in 2, Američani pa z Explorerjem 1. A prvi trije so že davno zgoreli v atmosferi, Vanguard pa še vedno – po 62 letih! – kroži nad nami na 133-minutni eliptični orbiti od 650 do 3900 kilometrov visoko.

Skupaj z zgornjo stopnjo istoimenske rakete je Vanguard 1 najstarejši človeški objekt v orbiti in bo tam ostal predvidoma skoraj do konca 22. stoletja – do leta 2197. Zdaj že spada med arheološke ostanke vesoljske dobe, hkrati pa med vesoljske smeti, a ne pomeni velikega tveganja za trke z drugimi sateliti. V 62 letih je naredil več kot 240.000 krogov okoli Zemlje, to je toliko, kot bi prepotoval razdaljo do Plutona in že pol poti nazaj.

Grenivka s sončnimi celicami

Okrogel aluminijast satelit je imel ob izstrelitvi maso 1,46 kilograma, premer pa le 16,5 centimetra. S šestimi antenami je bil sicer nekoliko večji, a mu je takratni sovjetski premier Nikita Hruščov kljub temu nadel ime grenivka. Sputnik 1 je imel namreč 83 kilogramov.



Vanguard 1 je prvi uspešno izstreljeni satelit v programu Vanguard in prvi, ki je za pridobivanje energije uporabljal sončne celice. Oddajnik, ki se je napajal iz živosrebrovih baterij, je prenehal delovati že junija 1958, oddajnik z napajanjem iz polnilnih baterij ter šestih sončnih celic pa maja 1964, ko so prejeli zadnji signal. Odtlej ga spremljajo s tal. Sončne celice, ki so bile takrat nova, nepreizkušena in zelo draga tehnologija, so bile silicijeve, proizvedle so en vat energije. Oddajniki so omogočali spremljanje satelita z Zemlje, ta pa je bil opremljen tudi z dvema merilnikoma temperature, ki sta 16 dni spremljala učinkovitost toplotne zaščite.



Program so zasnovali leta 1955 in Američani so upali, da bodo prvi osvojili vesolje, a so naleteli na celo vrsto ovir. Četrtega oktobra 1957 so na poti v vesolje osuplo gledali piskajočo sovjetsko kroglo, še bolj pa jih je pretresel pogled na raketo, saj so se zavedeli, da lahko Sovjeti brez težav z izstrelki dosežejo ameriško ozemlje. Eisenhowerjeva administracija je mornariškemu raziskovalnemu laboratoriju (v tistem času Nasa še ni obstajala) naložila, naj pohitijo in v orbito čim prej pošljejo znanstveni umetni satelit, a poleg tega so morali razviti in sestaviti tudi pogonsko raketo ter kopico sistemov za spremljanje satelitov s tal.

Trd pristanek in zmagoslavje

Še istega leta je bila pripravljena tristopenjska 22 metrov visoka raketa, ki je v orbito zmogla spraviti 11,3 kilograma tovora. Prvi satelit so z raketo Vanguard Test Vehicle 3 (TV3) nameravali s Cape Canaverala izstreliti 6. decembra 1957 in dogodek je vzbudil veliko pozornosti. Toda raketa se je dvignila le dober meter od tal in nato neslavno strmoglavila in eksplodirala, piskajoči satelitek pa je katapultiralo iz tovorne kapsule. Bil je preveč poškodovan, da bi ga popravili za drugo odpravo, in je zdaj v muzeju. Mediji so izstrelitev opisovali kot velik udarec za ameriški ponos, satelit pa oklicali za »kaputnik«.



Razočaranje je izkoristil nekdanji nacistični raketni strokovnjak Wernher von Braun, ki je s pomočjo ameriške vojske razvijal raketo Jupiter, zasnovano na nemški balistični raketi V2, ki je bila prav tako njegovo delo. Kalifornijski Laboratorij za reaktivni pogon (JPL) pa je v treh mesecih sestavil satelit Explorer 1 in 31. januarja 1958 so tudi Američani dobili svoj prvi satelit v orbiti.


 

Vzdržljiv in še vedno uporaben

Marca mu je sledil Vanguard 1 na istem tipu rakete, ki je le nekaj mesecev prej neslavno odpovedala. Izstrelili so ga v okviru mednarodnega geofizikalnega leta, ki je potekalo od julija 1957 do konca leta 1958. V času delovanja je potrdil, da naš planet ni popolna krogla, pošiljal je podatke o gostoti zraka, temperaturi atmosfere in ocene o številu mikrometeoroidov, ki zaidejo v atmosfero. Ker je bil tako stabilen v svoji orbiti, so lahko kartografi natančneje določili položaje otokov v Tihem oceanu, inženirji pa so ga uporabili kot tehnični model za naslednje odprave. Dokazal je, da so sončne celice dober način napajanja, saj so ga oskrbovale z energijo sedem let, medtem ko so »navadne« baterije odpovedale že po treh tednih.

Čeprav mrtev, je za znanstvenike še vedno zanimiv. Je namreč edini predmet, pri katerem lahko spremljajo več kot šestdesetletne učinke sonca, lune in atmosfere na umetne satelite.