Johanna Amalia Robinson, ki se je v Slovenijo s Finske preselila pred dobrim desetletjem, je raziskovalka, ki v svojem delu povezuje najširši krog ljudi. Njene raziskave namreč temeljijo na tako imenovani ljubiteljski ali občanski znanosti, ko podatke zbirajo prostovoljci. »Vedno sem raziskovala ljudi oziroma iskala informacije, kaj ti potrebujejo,« poudarja.

Nedavno je doktorirala na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana, zdaj pa svoje delo nadaljuje na Andragoškem centru Slovenije. »Na Andragoškem centru delam na projektu z naslovom Podnebni cilji in vsebine v vzgoji in izobraževanju, ki ga financira ministrstvo za okolje iz Sklada za podnebne spremembe. Del tega projekta vključuje ljubiteljsko znanost,« pojasnjuje.

Ključni namen projekta je pospešeno, realno in racionalno odzivanje na spremenjena vodni in temperaturni režim ter zapolniti vrzeli v poznavanju mehanizmov delovanja socioekoloških sistemov. Zanima jih, kakšne odločitve moramo sprejemati, da bodo imele čim manj negativnih posledic za druge in za nosilno sposobnost okolja. V projektu se osredotočajo na delovanje institucij in razvijanje novih didaktičnih pristopov.

Delček tega projekta so tudi opraševalci na sončnicah, ki jih opazujejo prostovoljci, pravi raziskovalka. »Več kot stotim prostovoljcem smo poslali semena sončnic, ti pa so jih posadili. Zdaj, ko bodo začele cveteti, bodo sodelujoči šteli, koliko opraševalcev obišče njihove sončnice in kateri – čebele, čmrlji, muhe, metulji ali hrošči in tako dalje,« pravi in dodaja, da prostovoljci večinoma prihajajo z ljudskih univerz, učno-izobraževalnih centrov, iz bralnih krožkov in podobno. »Glavni cilj je pravzaprav skupnostno učenje. Gre za učenje z opazovanjem. Hkrati pa želimo povečati zanimanje za opraševalce, za njihovo pestrost, ogroženost in varovanje tudi z vidika klimatskih sprememb.«

Kaj je »citizen science«?

V ljubiteljski znanosti se skupine prostovoljcev z različnimi načini zbiranja in analiziranja podatkov vključujejo v znanstvene raziskave, ki so lahko lokalne ali globalne. Pospešek ji je dal razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije. »V veliko projektov se lahko vključujejo prostovoljci tudi v Sloveniji. Veliko inštitutov ima projekte, ki bi jih lahko uvrstili v ljubiteljsko znanost, pa se tega niti ne zavedajo oziroma tega ne promovirajo dovolj,« pravi sogovornica in nadaljuje, da pri nas še vedno ni poenotenega termina za angleško besedno zvezo citizen science. Tako se uporabljajo izrazi ljubiteljska ali občanska znanost pa tudi skupnostna, participativna in državljanska znanost.

Prostovoljci lahko sodelujejo pri najrazličnejših projektih, od pridobivanja informacij o stanju v okolju na terenu do analiziranja ogromne količine astronomskih podatkov neposredno s svojega kavča. Vsekakor je vključevanje večjega števila ljudi smiselno tam, kjer je treba zbrati kar se da veliko podatkov, ki s tradicionalnimi metodami ne bi bilo možno, ali uporabiti metode ljubiteljske znanosti kot načina učenja, ki je doslej manj znan.

Johanna Robinson se je kot mlada raziskovalka na Odseku za znanosti o okolju na IJS v doktoratu ukvarjala z uporabniško izkušnjo z novimi (nizkocenovnimi) tehnologijami za spremljanje kakovosti zraka. Preučevala je vidike oblikovanja, osredotočenega na uporabnika, uporabniške izkušnje udeležencev, njihove motivacije in vedenjske spremembe. Analizirala je izzive uporabe senzorskih sistemov za kakovost zraka, z namenom ustvarjanja boljših orodij, storitev in projektov občanske znanosti nasploh. »Raziskovala sem, katere informacije želijo uporabniki pridobivati iz teh naprav. Torej ali gre za enake informacije, kot smo jih ponudili mi, kako bi jih spremenili, da bi denimo bile naprave in pripadajoče vizualizacije čim bolj primerne za širšo javnost, da bi lahko lažje zmanjšala svojo izpostavljenost onesnaženemu zraku,« našteva.

Na podlagi analiz študij primerov je v svojem doktoratu jasno prikazala potrebo po vključevanju uporabniške izkušnje in k uporabniku usmerjenih pristopov v občansko znanost na področju okoljsko-zdravstvenih študij kot tudi potrebo po interdisciplinarnem pristopu v tovrstnih raziskavah, da se ustrezno zajamejo tudi vidiki prostovoljcev. »Med drugim sem ugotovila, da morajo biti takšne naprave zelo enostavne za uporabo, to pomeni, da jo prižgeš in deluje. Uporabniki ne želijo zapletenih navodil za uporabo. Prav tako pa si želijo podatke, ki jasno prikazujejo razlike v prostoru, kjer se gibljejo. Merili smo namreč več onesnaževal, vendar so se podatki ponekod združevali in so se prikazovale enake šifre, ne glede na to, ali so napravo uporabljali na Celovški cesti v Ljubljani ali sredi gozda,« pojasnjuje in še izpostavlja, da želijo uporabniki pridobljene informacije videti takoj in ne šele konec dneva. »Torej si želijo takojšnjo vizualizacijo podatkov. Ti morajo biti razumljivi, da jih večina zna interpretirati. Le tako namreč lahko ukrepajo in spremenijo navade, da zmanjšajo svojo izpostavljenost onesnaženemu zraku. In kako pridemo do tega, da so podatki takšni, kot jih ljudje želijo? Tako, da jih vključujemo v razvoj teh rešitev, torej z uporabnikom prilagojenim oblikovanjem.«

Interes za sodelovanje v takšnih projektih je različen. »Večino žene predvsem želja po novem znanju na individualni ravni, prav tako hočejo tudi pomagati znanosti,« poudarja raziskovalka, ki je tudi članica delovne skupine Evropskega združenja za občansko znanost (ECSA) za opolnomočenje, vključenost in pravičnost.

Samopreskrba in trajnostni razvoj

V Slovenijo pa Johanne Robinson ni pripeljala znanost, ampak ljubezen. »Z možem sva se spoznala v Grčiji, kjer sva oba opravljala prostovoljno raziskovalno delo v nevladni okoljski organizaciji,« se spominja in na vprašanje, kaj jo je v Sloveniji ob prihodu najbolj presenetilo, izstreli: »Raznovrstnost pokrajine. Vse imate: gore, hribe, morje, kras. Na Finskem si je pokrajina, tudi če prevozite več sto kilometrov, vseskozi podobna.«

Živela je v Lahtiju, ki je Slovencem dobro znan po svojih skakalnicah za smučarske skoke. »Slovenci govorite veliko več kot Finci. Na Finskem se lahko prijatelji zberejo in potem mirno sedijo in gledajo 'v luft' ter ne spregovorijo besede. Kaj takega se tu ne zgodi nikoli,« se zasmeje simpatična sogovornica, ki dobro obvlada slovenščino. »Poznavanje jezika vsekakor pomaga, da se čim prej čim bolje vključiš v skupnost.«

Iz svoje rodne države pogreša tek na smučeh. »Tudi tu tečete na smučeh, ampak pri vas je to šport. Odpeljete se do urejenega smučišča in tečete, pri nas pa si smučke nataknemo pred vrati doma in tečemo. Tek na smučeh je na Finskem del vsakodnevnega življenja. Tečejo otroci, babice. Vzameš nahrbtnik, kakav, sendvič in odtečeš malo v gozd.« Ko nadaljujeva pogovor o razlikah med državama, izpostavi, da opaža, da si prometna pravila v Sloveniji precej prirejamo po svoje. »Opažam, da znak stop v Sloveniji ne pomeni, da bo voznik dejansko ustavil.«

V prostem času, kolikor ji ga ob službi in dveh majhnih otrocih ostane, se veliko ukvarja s samopreskrbo in trajnostnim razvojem. Tako ohranja znanje ročnih spretnosti in tudi pridelovanja lastne hrane. »Ob hiši imam zelenjavni vrt. Poleg zelenjave in zelišč zase poskrbim, da imam pestro ponudbo hrane in življenjske prostore za različne živali. Je ekosistem v malem. Zelo pomembno se mi zdi poznavanje divjih rastlin, to znanje pa predajam otrokoma. Deklici že pri dveh in petih letih znata v gozdu poiskati rastline, ki so užitne. Vsakič ko gremo tja, jih nekaj zberemo. Seveda poznata tudi rastline na vrtu in že mlajša si brez težav nabere malico,« poudarja in še dodaja, da z družino veliko tudi potujejo z avtodomom tako po Sloveniji kot po Evropi.