Prve fotografije Sola, evropskega solarnega orbiterja, posnete z oddaljenosti 77 milijonov kilometrov, so blizu samega površja razkrile miniaturne sončne blišče, tako imenovane taborne ognje ali nanoblišče. Tega pojava do zdaj tako podrobno nismo videli. Ker je Solo v preteklih tednih pravzaprav deloval še v preizkusni fazi, znanstveniki upajo na še veliko zanimivih odkritij. 

Solarni orbiter je Soncu naproti poletel februarja, sredi junija je opravil prvi bližnji mimolet in se naši zvezdi približal na 77 milijonov kilometrov, v prihodnjih letih pa bo razdaljo še zmanjšal, na 42 milijonov kilometrov. Za primerjavo: Zemlja je povprečno od Sonca oddaljena okoli 149 milijonov kilometrov. To seveda tudi pomeni, da bodo fotografije v prihodnjih letih še boljše in bodo razkrile še več. Najbolj pa se znanstveniki veselijo pogleda na oba pola, saj ju do zdaj niso podrobneje spoznali.

Kmalu potem je svet zajela pandemija koronavirusa, zato so se morali inženirji še kako potruditi, da so lahko uspešno testirali in umerili instrumente orbiterja. Večino dela so opravili od doma, saj so pri Esi uvedli stroge ukrepe socialnega distanciranja. Nekaj časa je bil orbiter celo v varnem načinu delovanja, saj niso mogli zagotoviti podpore. 
 

 

»To so prve fotografije in že vidimo zanimiv pojav,« je bil navdušen znanstvenik Daniel Müller. »Nismo pričakovali takšnih rezultatov že na začetku. Videli smo tudi, kako znanstveni instrumenti dopolnjujejo drug drugega in nam podajajo celostno sliko Sonca in okolice.«
 
»Navdušeni smo nad temi prvimi posnetki, ampak to je komaj začetek. Solo je šele začel svojo veliko turnejo v notranjost osončja in bo v manj kot dveh letih Soncu prišel še bližje. Nazadnje na vsega 42 milijonov kilometrov, kar je le četrtina razdalje med Soncem in Zemljo,« je dodal Müller. 


 
Taborni ognji, vidni na sliki ultravijolične kamere (Extreme Ultraviolet Imager, EUI) ob prvem periheliju, so pomanjšani sorodniki večjih izbruhov ali sončnih bliščev. Lahko jih opazujemo z Zemlje, vendar so milijon- ali celo milijardokrat manjši, je pojasnil znanstvenik David Berghmans z belgijskega kraljevega observatorija, ki upravlja instrument EUI. Ta lahko naredi visokoresolucijske posnetke sončeve atmosfere.

»Sonce se nam morda na prvi pogled res zdi mirno, a ko ga pogledamo od blizu, so povsod ti mali izbruhi,« je povedal Berghmans. Znanstveniki še ne vedo, ali so taborni ognji le pomanjšane različice bliščev, ali pa jih poganjajo drugačni mehanizmi. Po nekaterih teorijah so ravno ti miniaturni izbruhi na površju odgovor na največjo uganko Sonca, namreč, zakaj je korona – nekaj milijonov kilometrov širok zunanji del sončeve atmosfere z majhno gostoto delcev – za nekaj milijonov stopinj Celzija bolj vroča kot fotosfera, to je površje, kjer je v povprečju okoli 5500 stopinj.
 
»Taborni ognji imajo sami zase zanemarljiv učinek, če pa seštejemo njihov skupni vpliv na celotnem Soncu, bi lahko bili glavni vir segrevanja korone,« je komentiral Frédéric Auchère z inštituta za astrofiziko (IAS) v Franciji.
 
»Zdaj je še prezgodaj, a upamo, da bomo lahko povezali ta opazovanja s podatkih drugih instrumentov, ki zaznavajo sončni veter, ki šviga mimo plovila. Sčasoma bomo morda lahko podali odgovore na nekatera skrivnostna vprašanja,« je dodal Yannis Zouganelis. 



Taborne ognje so v preteklosti že potrdili, nikoli pa jih niso opazovali v takšni ločljivosti, je za Delo poudarila dr. Sonja Jejčič, ki je doktorirala iz solarne fizike in se poklicno ukvarja s Soncem. Tako so jih poimenovali, ker so zaradi majhnosti in številnosti videti, kot bi nekdo na Soncu prižgal taborne ognje, je še dodala. Kot izjemno prednost Sola je navedla visoko ločljivost instrumenta EUI, saj so sredi junija nastale slike ločljivosti 400 kilometrov.



Prihodnje leto se bo orbiter Soncu približal na okoli 42 milijonov kilometrov, takrat bo ločljivost še dvakrat boljša, kot je zdaj, je pojasnila. Instrument po njenih besedah snema Sonce tako v celoti kot manjše dele v treh valovnih območjih ultravijolične svetlobe. Fotografija Sonca v okrastih odtenkih je posnetek pri valovni dolžini 17 nanometrov, kar je ekstremno ultravijolično območje elektromagnetnega spektra. Pri tej valovni dolžini se razkrijejo spodnje plasti korone pri milijon stopinjah. Rožnata fotografija je posneta v ultravijolični vodikovi črti, ki jo imenujemo Lymanova črta alfa in je po besedah Jejčičeve najmočnejša ultravijolična vodikova črta v sončnem spektru (valovna dolžina je 121,6 nanometra). V UV-svetlobi lahko opazujemo sončno korono samo iz vesolja, ker Zemljino ozračje zadrži ultravijolično svetlobo. Oranžna fotografija pa je posneta pri valovni dolžini 30,4 nanometra in prikazuje dogajanje v prehodnem področju, spodnjem delu atmosfere, pri temperaturi okoli 50.000 stopinj.


 

Magnetno polje

 
Med desetimi znanstvenimi instrumenti je tudi polarimetrična in heliosezmična kamera (PHI), ki meri magnetno polje na površju naše zvezde. Opazuje predvsem aktivna območja, kjer je magnetno polje še posebej močno, tam lahko tudi nastanejo večji blišči. Med temi Sonce s površja izvrže večjo količino nabitih delcev, ki jih sončni veter nato ponese v vesolje. Ko se delci srečajo z Zemljino magnetosfero, ustvarijo magnetne nevihte, ki lahko vplivajo na telekomunikacijsko omrežje.  


 
Trenutno je Sonce »zaspano«. »Zdaj je v tistem delu 11-letnega cikla, ko je zelo mirno. A ker ga Solo opazuje pod drugačnim kotom, kot ga vidimo z Zemlje, je opazil pred našimi očmi skrito aktivno območje. To je še nekaj, kar se je zgodilo prvič. Še nikoli nismo izmerili magnetnega polja na zadnji strani Sonca,« je povedal Sami Solanki, direktor oddelka za raziskave Sonca pri nemškem inštitutu Maxa Plancka.
 
Instrument PHI meri magnetno polje na površju, strukture v koroni opazujemo z EUI, hkrati pa skušajo ujeti delce, ki pripotujejo mimo orbiterja z njegovimi instrumenti in situ. Solo je namreč opremljen s šestimi instrumenti za daljinsko zaznavanje in štirimi, ki merijo dogajanje neposredno ob instrumentu. Tako lahko ocenijo, od kod je vzniknil sončni veter, in ugotavljajo procese, ki so na Soncu povzročili izbruh.


 

Nesimetrična korona

 
Esa je objavila tudi zanimivi fotografiji Sonca, ki ju je 15. maja in 21. junija posnel sončni koronograf Metis. »Odlična lastnost Metisa je, da bo hkrati fotografiral korono v vidni in ultravijolični svetlobi,« je povedala Jejčičeva. Pojasnila je, da so majski posnetki nastali na oddaljenosti okoli 0,6 astronomske enote. »Bel krog kaže rob Sonca, črni disk predstavlja zaslon koronografa, ki zakrije svetlo sončevo ploskvico.



Na fotografiji se lepo vidi, da je Sonce trenutno v svojem minimumu, saj korona ni simetrična, ampak ima izrazit ekvatorialni pas. Čez leto ali dve, ko bo Sonce znova bolj dejavno, bo tudi korona bolj simetrična,« je razložila sogovornica in dodala, da na posnetkih lahko vidimo korono od 3,8 do sedem polmerov Sonca stran od središča. Polmer Sonca je nekaj manj kot 700.000 kilometrov.


 

Cilji odprave Solo

 
Naše zvezde tako od blizu ni fotografiralo še nobeno plovilo, čeprav se mu je Nasina sonda Parker že bolj približala, vendar Parker prav zaradi bližnjega mimoleta nima kamer, s katerimi bi lahko vanj neposredno pogledal. Evropski orbiter bo sicer podobno kot Parker proučeval korono, zunanji del Sončeve atmosfere, in površje. Nekateri instrumenti bodo merili razmere okoli plovila (tako imenovani  instrumenti in situ), drugi so daljinsko vodeni in imajo teleskope, s katerimi fotografirajo. Z večje oddaljenosti bo orbiter ponudil širši pogled na plazmo in magnetno polje.
 
Glavni znanstveni cilji so proučevanje sončnega vetra (hitrost in kaj ga poganja), magnetnega polja in heliosfere – prostora, na katerega vpliva zvezda z gravitacijo in magnetnim poljem. Pogled na pola, ki se bosta orbiterju prvič pokazala šele leta 2025, še natančneje pa leta 2027, bo, kot upajo, razkril skrivnosti enajstletnega cikla sončnega maksimuma in minimuma, ko se zgodi tudi obrat magnetnega polja.
 
Sonce je zvezda spektralnega tipa G2, kar pomeni, da ima površinsko temperaturo 5500 stopinj Celzija, zaradi česar je rumene barve, in ima življenjsko dobo okrog 9 milijard let; zdaj je približno na polovici svoje življenjske poti. Če Sonce primerjamo z drugimi zvezdami, vidimo, da imajo te maso v razponu od 10 odstotkov mase Sonca pa vse do njenega stokratnika. V tem kontekstu je Sonce zelo povprečna zvezda brez ekstremnih lastnosti.