Bomo varovali le tisto v naravi, kar nam je všeč?

V naravi prebivajo zelo raznoliki organizmi, med njimi tako najdemo simpatične kakor tudi vrste, ki so nam manj všeč. Z vzroki in posledicami svoje naklonjenosti do določenih vrst se ne ukvarjamo. Samoumevno se nam zdi, da več pozornosti namenjamo vrsti, ki nam je ljuba. Vendar, ali smemo pri ohranjanju in varovanju biotske pestrosti (biodiverzitete) gledati na naravo skozi čustva in naklonjenost?

Sem študentka varstva narave na Fakulteti za naravoslovje, matematiko in informacijske tehnologije na Univerzi na Primorskem. Za ta študij sem se odločila zaradi želje po ohranjanju biotske raznovrstnosti. Tako kot mene je verjetno veliko mojih kolegov k študiju sprva pritegnila odločitev, da bomo varovali in ohranjali biodiverziteto ter predvsem ogrožene vrste, do katerih smo že od mladih nog čutili simpatijo. Ko pa o takih motivih začnemo bolj podrobno razmišljati, kmalu spoznamo, da so naša čustva in osebna simpatija pristransko vplivali na naše odločitve. Narava je celota, deluje kot celota in taka bi morala biti videna v očeh vsakega posameznika. Ravno njena kompleksna raznovrstnost je razlog za delovanje naravnih procesov, ki nam omogočajo življenje. Biotsko raznovrstnost bi morali varovati kot celoto brez razlik, ki temeljijo na naši naklonjenosti in pozitivni simpatiji.

V zadnjih letih družba vse bolj pridobiva uvid v pomen varovanja narave, saj s pomočjo znanstvenih dejstev raziskovalci približujejo pomen narave vsakemu posamezniku. Varstvena biologija je mlada veda, ki se je razvila kot odziv znanstvenikov na vse hitrejše propadanje biodiverzitete. Varstveni biologi se zavzemamo za varovanje narave in njene bogate biotske pestrosti pred negativnimi vplivi, ki jih je neposredno ali posredno povzročil človek. Z znanstvenimi metodami poskušamo dokazati izgubo in pokazati pomen ohranjanja biodiverzitete.

Veda združuje biološka dognanja z mnogimi družbeno pomembnimi področji, kot so pravo, psihologija, ekonomija, politika in mediji, ki lahko močno pripomorejo k ustreznemu izobraževanju javnosti o pomenu narave. Ozaveščanje družbe je v varstveni biologiji ena pomembnejših komponent, saj je uspeh naravovarstva v prihodnosti odvisen od meril in vrednot v družbi. Velika odgovornost leži tudi na vsakem posamezniku, saj naravo in njene vire nazadnje ohranjamo za svoje otroke in nadaljnje potomce na tem planetu.

Od kod izvira naša pristranskost do narave?

Nekaterim vrstam je javnost na splošno bolj naklonjena in podpira njihovo varovanje, zato se pogosto pojavljajo kot različni simboli varstva narave. Med njimi prevladujejo veliki sesalci, kot so pande, tigri ali polarni medvedi, in ptice, na primer papige in orli. V naravovarstvu se je takšnih vrst prijelo ime karizmatične vrste.

Se kdaj vprašamo, kaj je na njih takšnega, da jim pripisujemo večjo vrednost oziroma karizmatičnost?

Ena od lastnosti takšnih vrst je prepoznavnost. Če se neka vrsta na videz močno razlikuje od drugih sorodnih vrst, si jo ljudje zapomnimo. In nasprotno: le ena izmed veliko podobnih vrst na nas verjetno ne bo naredila močnega vtisa. Večjo naklonjenost imamo tudi do nam sorodnejših skupin, kot so primati. Zdijo se nam prikupni in vzrok za to tiči v podobnosti z našimi očmi, kar nas v kombinaciji z nedolžnim pogledom spomni na otroški pogled.

K ustvarjanju odnosa pogosto pripomorejo mediji, kot je na primer film Moj prijatelj Willy (Free Willy) iz leta 1993. Agresivni sloves orke, katere drugo ime je kit ubijalec, je film spremenil v prikupno vrsto in po tem je postala prepoznavna. Tako lahko vidimo, kako veliko vlogo imajo lahko mediji v našem dojemanju in vzpostavitvi odnosa do neke vrste.

V Franciji so pod vodstvom raziskovalca Jeana-Marieja Ballouarda leta 2011 izvedli raziskavo, katere rezultati so pokazali, da otroci v Evropi poznajo več afriških vrst živali kot evropskih, med katerimi sami živijo. Vzrok za to so po eni strani televizijski programi, ki popularizirajo velike afriške živali, po drugi pa pomanjkanje stika z lokalnim naravnim okoljem. Preživljanje časa v naravi v otroštvu močno vpliva na človekovo doživljanje narave v odraslosti. V nedavni raziskavi so v Franciji pod vodstvom raziskovalke Agathe Colléony ugotovili, da so ljudje, ki so v otroštvu več časa preživeli v naravnem okolju, bili bolj zavzeti za varovanje tudi manj priljubljenih vrst.

Različne vloge v ekosistemih

Pri varstvu narave se pogosto srečujemo z vprašanji o prioritetah varovanja. Skušamo varovati čim večji del narave, a je pogosto težko presoditi, s katerim posegom ali varovanjem katere vrste bo dosežen čim boljši uspeh. Pri varovanju ekosistemov, torej celot, sestavljenih iz organizmov, med katerimi ima vsak svojo vlogo in na svoj način prispeva k stabilnemu ravnovesju, varujemo veliko število vrst. Kljub temu pragmatično gledano obstajajo vrste, katerih vloga v ekosistemu je pomembnejša od drugih, in z izgubo teh vrst se habitat dramatično spremeni. Takšne vrste imenujemo ključne vrste.

Večina priljubljenih vrst ni ključnih za ekosistem, razen nekaterih plenilskih vrst na vrhu prehranjevalne verige, kot so volkovi in levi, ki s plenjenjem uravnavajo populacije drugih vrst. Najpogosteje so v naravi ključne razne žuželke, korale, iglokožci, alge in drugi manj opazni organizmi, ki jim gre pogosto premalo pozornosti. Za primer vzemimo korale, ki ustvarjajo enega najbolj raznolikih ekosistemov na planetu – koralne grebene. Ti so habitat mnogih morskih vrst, prav tako preprečujejo erozijo in blažijo morske tokove, preden ti dosežejo obalo. V koralnih grebenih najdemo kar četrtino vseh morskih vrst. To je primer ključnega elementa v ekosistemu, ki bi mu morali nameniti več pozornosti.

Pomen izobraževanja in javnih medijev

Vrste, ki jim je javnost naklonjena, se pogosto pojavljajo v javnih medijih in zanje se hitreje zagotovi finančna podpora deležnikov, ki zagotavljajo financiranje. Pri vrstah, ki nimajo takšnega slovesa, je to veliko težje. Za ohranjanje nekaterih vrst nevretenčarjev donacij skoraj ni ali so zelo majhne. Raziskovalci pod vodstvom Agathe Colléony so v pariškem živalskem vrtu proučevali donacije za varovanje in ohranjanje vrst v obliki posvojitev živali. Rezultati so pokazali, da so ljudje izbirali popularnejše vrste, ne glede na to, ali je te Mednarodna zveza za varovanje narave IUCN uvrstila med ogrožene ali ne.

Dandanes imajo v našem življenju velik vpliv javni mediji in vedno več ozaveščanja poteka po družabnih omrežjih. S fotografijami in spletnimi dnevniki lahko ljudem na preprost način približamo problematiko varovanja vrst in njihovih naravnih okolij ter jih spodbujamo k nadaljnjemu širjenju takšnih sporočil.



Naslednji korak je ozaveščanje v smeri poudarjanja drugih, manj priljubljenih organizmov. Angleška organizacija Ugly Animal Preservation Society na primer skozi humoristične predstave promovira najmanj priljubljene ogrožene živali, da bi povečala pozornost in naklonjenost javnosti. Raziskovalci pod vodstvom dr. Dioga Veríssima so v Veliki Britaniji lani izvedli raziskavo o priljubljenosti ogroženih vrst v javnosti ter ugotovili, da lahko dodatno promoviranje nepriljubljenih vrst na spletnih straneh poveča zanimanje donatorjev in podpornikov naravovarstva za kar 26-krat. Velik del uspeha je odvisen od tega, kako je vsebina predstavljena javnosti, zato je tu velika priložnost za spremembe.

Spodbujati moramo način mišljenja, da je vsak organizem v naravi, četudi je sluzast ali s stotimi nogami, nekaj posebnega in delček mozaika, ki sestavlja naravo.