Zasebni orkester pod vojaško taktirko

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je danes nenapovedano obiskal mesto Bahmut, kjer v zadnjem času potekajo najostrejši boji. Že pred dnevi so prihajala poročila, da je ruskim silam uspelo zavzeti nekaj obrobnih četrti tega strateško pomembnega mesta v doneški regiji. Videoposnetki na družbenih omrežjih so pričali o uličnih bojih.

Zelenski je že v petek zvečer priznal, da spopadi potekajo že v središču Bahmuta, in se zahvalil odločnim branilcem, ki se še vedno upirajo napadalcem. Včeraj so ukrajinski mediji objavljali fotografije branilcev, ki v središču Bahmuta kopljejo obrambne rove.

Današnji obisk Zelenskega je dokaz, da mesto, ki se ga je zaradi velikih človeških žrtev na obeh straneh prijelo ime »bahmutska mesoreznica«, še ni padlo. »Predsednik je obiskal vojake na frontni črti, jim izročil odličja in prinesel darila,« je kasneje sporočil njegov tiskovni predstavnik Sergij Nikiforov. Zelenski je povedal, da je obiskal Bahmut zato, ker »ukrajinski vojaki varujejo naša življenja s svojimi, zato moramo tudi mi kdaj tvegati svoja«.

Že v ponedeljek zvečer je v tradicionalnem nagovoru ljudstvu ukrajinski predsednik izjavil, da je Bahmut najbolj goreča točka na vsej frontni črti, ki je dolga več kot 1300 kilometrov. »Že od maja poskušajo okupatorji zlomiti naš Bahmut. Čas teče, Bahmut pa lomi ne le rusko vojsko, temveč tudi najemnike, ki so prišli zamenjat pogubljene okupatorske vojake,« je dejal Zelenski. Po njegovih besedah je Rusija v Ukrajini izgubila že skoraj 99.000 vojakov. »V prihodnjih dnevih bo ta številka zrasla na 100.000. Čemu? Odgovora na to vprašanje ne dobite od nikogar v Moskvi. In ga tudi ne boste,« je dodal ukrajinski predsednik.

Zelenski je ponovil to, kar že nekaj časa trdijo zahodni analitiki in predstavniki ukrajinskih oboroženih sil. V obnovljenih ruskih napadih v Donbasu glavno vlogo igrajo pripadniki zasebne vojske Vagner, ki uradno niso del ruskih oboroženih sil. Še več, po sedanji ruski zakonodaji bi moral Vagner soditi med prepovedane organizacije, saj zasebne vojske niso dovoljene. Tudi ukrajinski analitiki priznavajo, da so pripadniki te ruske »tujske legije«, ki so si nabirali vojaške izkušnje na Bližnjem vzhodu in v Afriki ter slovijo po posebni tehniki nočnih napadov presenečenja, precej boljši borci od navadnih ruskih vojakov. V zadnjem času pa je v njihovih vrstah zraslo tudi število zapornikov, ki so se rešili kazni tako, da so vstopili v »prostovoljske« bataljone Vagnerja.

Dejavni so bili že na Krimu

Čeprav je ta zasebna vojska nastala že leta 2013, se je prvič pojavila v javnosti dve leti pozneje, ko so ruski mediji objavili zgodbo o tem, kako je ruska varnostna agencija Moran Security Group, ki varuje trgovske ladje pred napadi piratov, ustanovila »slovanski korpus«. Ta posebna skupina, v kateri je bilo takrat 267 varnostnikov, naj bi varovala naftna nahajališča in naftovode v Siriji, a so se njeni člani kmalu vključili v državljansko vojno v tej državi. Ker jih je vodil upokojeni ruski podpolkovnik Dmitrij Utkin z vzdevkom Vagner, se je njegovih »glasbenikov« oziroma članov »orkestra« najprej neuradno, potem pa še uradno oprijelo ime »vagnerjevci«.

Sprva so se ti najemniki borili v Siriji in Afriki, leta 2014 pa so jim nemiri v sosednji Ukrajini odprli novo delovišče. Konec februarja tega leta so jih opazili na Krimu, kjer so sodelovali pri blokadi ukrajinskih vojaških objektov, kasneje so bili dejavni v Donbasu, kjer so urili tamkajšnje upornike in jim pomagali v boju proti ukrajinskim silam. Čeprav so vagnerjevci zasebna vojska, je takrat postalo jasno, da tesno sodelujejo z rusko oblastjo. Po nekaterih podatkih so pod neposrednim poveljstvom generalštaba ruskih oboroženih sil, po drugih njihovo delo usmerja varnostna služba FSB.

Vojsko Vagner vodi 61-letni poslovnež iz St. Peterburga Jevgenij Prigožin, ki je obogatel z restavracijami, ker se je gibal v krogih blizu ruskega predsednika, pa se ga je prijel vzdevek »glavni kuhar« Vladimirja Putina. Ta je v Prigožinovih restavracijah gostil svoja kolega iz ZDA in Francije, Georgea Busha mlajšega in Jacquesa Chiraca. Med »posebno operacijo« se je Prigožinov vpliv še povečal, saj je bil eden redkih, ki jim je bilo dovoljeno javno kritizirati neuspehe ruskih generalov.