Tihi revolucionar samurajskega duha

»Zdaj pa se vsi skupaj potrudimo in ustvarimo novo Japonsko.« S temi besedami je japonski premier Šinzo Abe začel svoj tretji mandat na čelu Liberalnodemokratske stranke (LDP), potem ko je na znotrajstrankarskih volitvah včeraj s 70 odstotki glasov podpore premagal edinega nasprotnika Šigeruja Išibo.

Abe je tako še korak bliže temu, da postane premier z najdaljšim mandatom v sodobni zgodovini Japonske, kajti to, da bo še tri leta ostal na čelu vladajoče stranke, pomeni, da se bo podaljšal tudi njegov premierski mandat. Če bo ostal na svojem položaju do poletja leta 2020, bo presegel rekord nekdanjega premiera Eisakuja Satoja, ki je vodil vlado od leta 1964 do leta 1972. Prav s primerjavo teh dveh politikov najbolje ponazorimo spremembe, ki jih doživlja Japonska.

Sato je edini Japonec, ki so mu podelili Nobelovo nagrado za mir. To so storili leta 1974, in čeprav se je odbor v Oslu tako odločil zato, ker se je Japonska pod Satojevim vodstvom pridružila pogodbi o neširjenju jedrskega orožja, se je hitro pokazalo, da se je prav on kot zvesti zaveznik ZDA pogovarjal z Belo hišo o morebitnem jedrskem napadu na Kitajsko, in to z japonskega ozemlja.
Abe bi lahko postal Satojevo nasprotje. Njegovo življenjsko poslanstvo je spremeniti mirovniško ustavo in odpraviti moralne ovire, ki japonski vojski še vedno preprečujejo, da bi vojaško ukrepala zunaj svojih meja, zato bo težko postal kandidat za Nobelovo nagrado za mir. Toda v nasprotju s Satojem, ki je ZDA podpiral brezpogojno in nekritično, Abe meni, da bi se »nova Japonska« morala znebiti ameriškega pokroviteljstva ter začeti popolnoma in samostojno odgovarjati za svojo varnost pa tudi za vsa druga področja državne strategije, ki je bila vse od kapitulacije pred 73 leti s popkovino povezana z Washingtonom.

Bolj pragmatičen kot konservativen

Če bi Satoja lahko označili za nekoga, ki je bil na zunaj zagovornik miru, v duši pa kompromisen militarist, je Abe res njegovo nasprotje. Obtoževali so ga, da poskuša spet militarizirati Japonsko, vendar je vedno znova dokazoval, da išče nove formule miru. Dolgoletno napetost s Kitajsko, denimo, mu je uspelo preseči, tako da oktobra pričakujejo njegov obisk v Pekingu. Tudi ko so nad japonskimi glavami lani leteli severnokorejski balistični projektili, je zahteval, naj se vsi umirijo, in nato ravnodušno prenesel domnevno kritiko ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki mu je povedal, da ne razume, zakaj dežela samurajskih bojevnikov ni sestrelila nobene rakete.

Seveda o Abeju lahko povemo tudi to, da jaha populističnega in nacionalističnega tigra ter je tako pravzaprav samo še eden od tistih vse številnejših svetovnih voditeljev, ki glasno vzklikajo in mahajo s pestjo po zraku. Toda redkeje slišimo, da je prav njegova vlada omogočila, da se je podvojilo število tujih delavcev v državi, ki sicer nerada odpira vrata priseljencem. Abe je pragmatičen bolj kot konservativen, in prav zato ker se bo moral spopasti z izzivi, kakršni so, denimo, staranje družbe in zmanjševanje števila prebivalcev, Trumpova nepredvidljivost in severnokorejska preobrazba, od njega pričakujejo, da bo presegel okvire tradicionalizma in konservativnosti, kakršne podpira LDP.

Gospodarstvo je edino področje, na katerem je Abeju všeč, da je videti kot samuraj. Njegove »tri puščice« kot simbol reform in njegov, kakor sam pravi, »samurajski boj« za prosti trg so zdaj dobili novo priložnost.