Sto let od nemškega ponižanja v Zrcalni dvorani

Deset minut do četrte popoldne so 28. junija 1919 množice v Parizu menda kričale od veselja, grmele so slovesne topovske salve. V palači Versailles blizu Pariza je Nemčija podpisala mirovno pogodbo s predstavniki zmagovite antante, s katero se je po nemški kapitulaciji novembra 1918 uradno končala prva svetovna vojna. Veseli so bili predvsem Francozi, Britanci in Američani, Nemci pa so pogoje versajske pogodbe imeli za globoko krivične in ponižujoče.



Pariška mirovna konferenca se je začela januarja 1919. Glavno besedo so imeli voditelji treh najpomembnejših zmagovalk prve svetovne vojne, premiera Francije in Velike Britanije, George Clemenceau in David Lloyd George, ter predsednik Združenih držav Amerike Woodrow Wilson. Stranski igralec je bil italijanski premier Vittorio Emanuele Orlando; Italija je bila sicer na strani zmagovalcev, ker se je pravočasno postavila na njihovo stran, vendar je veliki trije niso imeli za enakopravno partnerico.

Trdi pogoji

Cilji velikih so bili različni. Francija, ki je imela v vojni največ žrtev in škode, je hotela zatolči Nemčijo in ji za vedno onemogočiti, da bi jo še kdaj ogrozila. Američani so hoteli predvsem mir, Britanci pa so se kot vedno zavzemali za srednjo pot, s katero bi na celini ohranili ravnovesje moči.

Nemci na mirovni konferenci niso imeli besede in jih v Pariz sploh niso povabili. Pogoje za podpis mirovne pogodbe so jim posredovali maja 1919 in jim 17. junija dali pet dni časa za soglasje. V nasprotnem primeru so jim zagrozili z nadaljevanjem vojne.

Pogoji so bili trdi. Nemčiji so odvzeli vse kolonije, nekaj ozemlja, vendar mnogo manj kot po drugi svetovni vojni, je izgubila tudi v Evropi. Največ ga je od nje dobila obnovljena Poljska, vključno s koridorjem do Baltskega morja, s katerim so vzhodno Prusijo ločili od osrednjega dela Nemčije. Nekaj ozemlja so dobile še Belgija, Danska in Francija ter novoustanovljeni Češkoslovaška in Litva.

Posebno poglavje mirovne pogodbe so bile vojne odškodnine. Nemčija bi morala plačati 132 milijard mark, kar bi danes zneslo več kot 400 milijard evrov. Temu poplačilu se je na vse načine izogibala in jih do leta 1932, ko so ji zmagovalci prve svetovne vojne v vrtincu velike depresije prestavili odplačevanje za nedoločen čas, kar je dejansko pomenilo odpis, plačala zelo malo.

Simbolika kraja in časa

Zaradi trdih pogojev je nemški socialdemokratski kancler Philipp Scheidemann protestno odstopil, vendar je diktat potem morala sprejeti vlada njegovega naslednika Gustava Bauerja.

Podpis pogodbe iz Versaillesa kot najpomembnejšega dela pariške mirovne konference je bil poln simbolike. Podpisali so jo v znameniti Zrcalni dvorani Versaillesa, kjer so po porazu Francije v vojni s Prusijo leta 1871 razglasili ustanovitev nemškega cesarstva, in natančno pet let po tem, ko so v Sarajevu umorili avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, kar je povzročilo prvo svetovno vojno.



Čeprav se je 28. junija 1919 morda zdelo, da je v Evropi zavladal trajen mir, saj je bila Nemčija kot osrednji generator napetosti zelo oslabljena, njena najpomembnejša zaveznica v vojni Avstro-Ogrska pa je celo razpadla, se upanje ni uresničilo.
Mirovna pogodba iz Versaillesa je v Nemčiji povzročila takšne travme, da je v povezavi s posledicami velike depresije 14 let pozneje prevzel oblast Adolf Hitler. Namesto trajnega miru je v Evropi samo 20 let po podpisu versajske mirovne pogodbe izbruhnila druga, še bolj krvava svetovna vojna od prve.