Stiske OZN v nacionalističnem svetu

New York – »Mi, ljudje Združenih narodov, smo odločeni obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne [...], znova potrditi vero v temeljne človekove pravice [...], ustvariti pogoje, v katerih bosta lahko obveljala pravičnost in spoštovanje obveznosti,« piše v ustanovni listini OZN, ki so jo pred 75 leti podpisali v San Franciscu. Toda svet je še vedno nevaren in nepravičen, nihče pa si ne upa izključiti možnosti, da bo v prihodnosti še bolj.

Združeni narodi bodo zaznamovali pomembno obletnico konec septembra z zasedanjem »Prihodnost, ki si jo želimo, OZN, ki jo potrebujemo«, da bi ponovno potrdili skupno zavezanost multilateralnosti. Toda morilski virus, ki divja po zemeljski obli, le še pospešuje zapiranje meja in vračanje k nacionalnemu. Zaradi kitajskega zadrževanja nujne zdrav­stvene opreme ne načrtuje manjše odvisnosti od azijske »tovarne sveta« le nacionalistični ameriški predsednik Donald Trump, ampak tudi številni drugi državniki.


 

Bi demokrati ravnali drugače?

Ob takšnem razvoju ni v stiski le svetovna organizacija, ampak tudi njeni deli. ZDA so zamrznile odnose s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO), ki je po prepričanju republikanske Bele hiše podpirala kitajsko zavajanje o širjenju pandemije, Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) so bičali že prej, kmalu bo morda na vrsti Mednarodni denarni sklad (IMF), če bo dajal posojila državam tretjega sveta, zadolženim zaradi kitajske pobude »en pas, ena pot«. Trump je večji del zunanje politike oblikoval na obtožbah o nepravičnem kitajskem in drugem prilaščanju ameriške proizvodnje z državnimi subvencijami, krajo intelektualne lastnine in valutnimi ­manipulacijami.



Lahko obrne smer morebitni demokratski predsednik Joe Biden? Njegova zunanja politika bi bila manj napadalna do mednarodnih organizacij, ZDA pa so se tudi v času njegovega prejšnjega bivanja v Beli hiši pod demokratskim predsednikom Barackom Obamo umikale s kriznih območij. Še več, nova gospodarska realnost bo zadela tudi morebitno demokratsko Belo hišo, stroj druge globalizacije, če sedanjo s tem ločimo od prve, pred prvo svetovno vojno, se je ­zatikal že pred pandemijo.
 

Dileme z demokracijo in avtokracijo

Vpliv je izgubljala tudi ameriško-evropska naveza, ki je bila eden od temeljev mednarodnega sodelovanja po drugi svetovni vojni, in tudi Obama je pozornost z Atlantskega preusmeril v Tihi ocean. Države azijsko-pacifiškega gospodarskega foruma (Apec) predstavljajo 60 odstotkov svetovnega gospodarstva in polovico svetovne trgovine, skupaj z Indijo zagotavljajo večino sodobne »proizvodnje znanja«.

Združeni narodi so tudi pri takšnem razvoju bolj ali manj opazovalci, tako kot so bili med zadnjo begunsko krizo. Vsem dobrim namenom navkljub niso razrešili niti čedalje bolj opazne dileme o odnosu med demokracijami in avtokracijami v sodobnem svetu. Slednje so se med zahodnim »izvažanjem demokracije« počutile ogrožene, zdaj pa dobivajo potrditev s čedalje več­jim kaosom v nekaterih državah Zahoda z ZDA na čelu.



Nasilni protesti proti rasnim in drugim krivicam še utrjujejo prepričanje številnih avtokratov, da demokracije sejejo seme lastnega uničenja, in če se bo to nadaljevalo, bodo imeli marsikje proste roke. V OZN razen v skrajnih primerih držav ne delijo po politični in ideološki ureditvi, a si je brez svobode izražanja in zborovanja ter pravne države težko predstavljati napredek sveta.

Svet se tudi brez tega ne bo več vrtel po starem. Tako kot je velika depresija v tridesetih letih 20. stoletja pospešila prehod iz tradicionalnega kmetijstva v industrijsko skupaj z industrializacijo proizvodnje, pandemija spodbuja razmišljanje o novih načinih dela z robotiko, informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami, umetno inteligenco in vsem, kar prinaša bliskovit napredek znanosti. Vse to resda omogoča napredek, a tudi zlorabe. Vsaj z zadnjim bi bila zavezanost mednarodnemu sodelovanju v skladu z ustanovno listino OZN še manjša.