Sprti strani tekmujeta v proizvodnji strahu

Beograd ne bo uvedel recipročnih ukrepov proti Prištini, sprožil pa bo arbitražni postopek, če skupni odbor Cefte v 90 dneh ne bo rešil carinske vojne. Po oceni analitikov bi lahko bilo zaostrovanje odnosov uvod v novo mednarodno konferenco o kosovskem vprašanju ali v izredne volitve v Srbiji in na Kosovu.

Na obeh straneh je ljudi strah, da bodo med prihajajočimi katoliškimi in pravoslavnimi prazniki, ko mednarodni predstavniki počivajo, izbruhnili resnejši nemiri. Ustvarjanje panike med prebivalstvom, ki so ga prizadele podražitve, bi lahko bilo nevarno. K njej prispeva svoj delež tako propagandna vojna med srbskimi in kosovskimi mediji kot tudi zadnji poziv župana južnega dela Kosovske Mitrovice Agima Bahtirija kosovski vladi, naj čim prej ukine odločitev o razdelitvi mesta na dve občini. Sprti strani tekmujeta v proizvodnji strahu.

Risanje novih balkanskih meja

Analitiki nimajo oprijemljivih dokazov za oceno, da so v ozadju novega zaostrovanja odnosov med Beogradom in Prištino priprave na plebiscitarno izrekanje Srbov in Albancev. Da je nova mednarodna konferenca o Kosovu edina možna rešitev kosovskega gordijskega vozla, je javno izpostavil le avstrijski podkancler Heinz-Christian Strache.

Čeprav se srbski in kosovski predsednik, Aleksandar Vučić in Hashim Thaçi, sestajata javno s posredovanjem visoke zunanjepolitične predstavnice EU Federice Mogherini, iz tega ni mogoče sklepati, kaj vse se dogovarjajo za zaprtimi vrati. Nemara tudi o zamenjavi ozemelj in korekciji meja med Srbi in Albanci kot edini poti, ki vodi k normalizaciji odnosov med državama. Mogherinijeva je zamisel podprla posredno. Ne glede na to, da naj bi Vučić že odstopil od te ideje, risanja novih zemljevidov ni mogoče izključiti.

Kupovanje časa s populizmom

Kot se zdi na prvi pogled, pozivi Bruslja in Washingtona k razumu niso dosegli niti Vučića in Thaçija, kaj šele kosovskega premiera Ramusha Haradinaja. Kljub temu ni verjetno, da ni na delu tiha diplomacija. Kriza bi lahko bila uvod v predčasne volitve, ki bi voditeljem zagotovile legitmnost v nadaljevanju pogajanj za končno rešitev. Glede na razmerje sil med pozicijo in opozicijo v Srbiji in na Kosovu so izredne volitve prej opcija za Haradinaja in Thaçija kot za Vučića.

V Srbiji je večina političnih subjektov glede Kosova še vedno za ohranitev statusa quo oziroma zamrznjenega konflikta, ne glede na ceno, ki jo bo treba plačati. Vučić dobiva sive lase tudi zaradi zahtev opozicije in EU, naj srbska oblast poskrbi za dejansko neodvisnost pravosodja in svobodo medijev. Če bi se odločil za izredne volitve, bi pozornost domače in mednarodne javnosti preusmeril iz resnih problemov, s katerimi se sooča Beograd, in si znova kupil čas.

Na Kosovu Haradinaj vodi manjšinsko vlado, ki z izstopom Srbske liste iz vladajoče koalicije nima zagotovljene parlamentarne večine. Vlada se zato odloča za politične ukrepe, pri katerih lahko računa na podporo nacionalistične opozicije, tudi če so povsem nerazumni. S populizmom Haradinaj utrjuje svoj položaj na oblasti v tekmi s Thaçijem, ki bi bil njegov glavni tekmec na predčasnih volitvah. Ne prvi ne drugi se seveda ne bosta obdržala na položaju, če tega ne bodo hoteli veliki igralci.