Se vidimo septembra v Pjongjangu!

Azijske verzije youtuba so preplavljene s posnetki deklet, ki se najprej pojavijo z naravnim videzom: krivi zobje, tanke ustnice, medla barva kože in utrujene oči. Nato se sloj za slojem ličila obraz spremeni v nekaj drugega. Na koncu je pred nami lepotica. Nekaj podobnega se zadnjih nekaj mesecev dogaja s Korejskim polotokom.

Severna Koreja na začetku videoposnetka ni niti malo lepa. Iz oči ji štrlijo atomske bombe, namesto zob ima balistične rakete, lasje so spleteni v kito ter prepleteni z grožnjami s smrtjo. Dokler se pred svetovnimi kamerami ne pojavi vodja Kim Džong Un. Na fasado svojega režima je sloj za slojem nanesel diplomacijo. Dokler se pred nami ne pojavi miroljubna zemlja, ki se bo morda denuklearizirala in z diskretnim nasmehom odprla svoje deviško tržišče, željno tujcev in njihovega kapitala.
 

Naprej z roko v roki

Kimova ofenziva s šarmom se očitno nadaljuje. Septembra bo v Pjongjangu gostil južnokorejskega predsednika Mun Dže Ina, kar bo njuno tretje srečanje. Za obisk sta se v ponedeljek v Panmundžomu dogovorila ministra za združitev. Južnokorejski minister Čo Mjung Gjon je namignil, da bo »govor o številnih vprašanjih, da pa je lahko s takšnim načinom razmišljanja vsak problem rešen«. Njegov severnokorejski kolega Ri Son Gvon je potrdil, da sta obe strani »odprli področje, po katerem bosta šli naprej z roko v roki, kar je bolje, kakor da smo drug drugemu v napoto«. Je morda nova doza optimizma na Korejskem polotoku zgolj podobna novemu sloju ličila, pod katerim bo jedrska grožnja še vedno navzoča tako kot do zdaj?

Glavna naloga za oba voditelja je mirovni sporazum, s katerim bi formalno končala vojno med severom in jugom, ki je potekala pred 65 leti. Mun in Kim sta se dogovorila o tem na prvem srečanju 27. aprila. Čeprav njuna podpisa na takšnem dokumentu ne bi bila dovolj, saj sta se pravzaprav vojskovali velesili (na jugu ZDA, na severu Kitajska), bi bil to kljub vsemu dober začetek zapletenega procesa, od katerega je odvisno, ali bo prišlo do denuklearizacije in združitve Korejskega polotoka.

Tretje srečanje med državnikoma obeh Korej se trenutno zdi pomembno tudi zato, ker ZDA hitro izgubljajo potrpljenje ob čakanju na velike poteze Severne Koreje v smeri razoroževanja, ki so jih nespretno napovedali po zgodovinskem srečanju med Kim Džong Unom in predsednikom Donaldom Trumpom 12. junija v Singapurju. Njuna skupna izjava o obljubljenih ukrepih je bila medla, a vendarle dovolj jasna, kar zadeva »popolno denuklearizacijo« kot skupni cilj. Vendar je bilo že takrat jasno, da je ključni problem v prvem zidaku mirovne konstrukcije. Ostalo je namreč vprašanje, kaj je predpogoj česa: da ZDA dajo varnostna zagotovila pred uničenjem severnokorejskega jedrskega arzenala ali obratno. Ustvarja se vtis, da se po dveh mesecih ni zgodilo nič.
 

Reforme komunistične države

Toda v preteklih mesecih se je zgodilo veliko. Vključno s tistim, kar se ni zgodilo. Izstreljen ni bil namreč noben severnokorejski izstrelek pa tudi ne bomba. Čeprav Pjongjang ne skriva, da bi lahko v vsakem trenutku obnovil izstrelitvene rampe in tunele za podzemne eksplozije, ki jih je simbolično zrušil, Severna Koreja zdaj stremi k novim priložnostim za gospodarski razvoj, kar kaže na več načinov.



Kamere so na primer snemale na krajih, na katerih je Kim Džong Un preživel poletni dopust. Na posnetkih je vidno, da vodja v spremstvu soproge Ri Sol Džu obiskuje industrijske obrate in tovarno za predelavo hrane. S tem pošilja jasno sporočilo naciji in tujim opazovalcem, da mu gre predvsem za zvišanje življenjskega standarda ter da se zaveda, da vsega tega ne more doseči z bombami in raketami.

Kim, oblečen v belo srajco ter s slamnatim klobukom na glavi, je nekaj časa v tovarni za predelavo rib, nekaj časa pa v počitniških letoviščih, kjer kritizira zaposlene, ker ne drgnejo bazenov z mineralno vodo in so zato videti »huje kakor ribniki«. Čeprav med takšnimi obhodi vodja ne pozabi uživati ter se občasno namoči v toplicah Džueul v Severnem Hamgjongu, občasno pa skoči na svojo 7 milijonov dolarjev vredno jahto, kljub temu daje vedeti, v čem je razlika med njim ter njegovim očetom in dedkom. Tudi Kim Džong Il in Kim Il Sung sta preživljala počitnice v osami, visoko na gori Mjohjang, kjer temperature nikoli niso visoke in kjer sta kot bogova razmišljala o svetu, ki sta ga ustvarila. Toda mladi vodja ostaja ob vznožju Olimpa. Čeprav tudi tu ne manjka luksuza in udobja, njegov mobilni dopust in vseprisotnost na krajih, ki bi morala zagnati novo fazo razvoja, govorijo o njegovih prioritetah. Reforme so se začele.

Kadar govorimo o reformah komunistične države, se lahko vprašamo, ali so podobne dekletu, ki se liči. Celo na Kitajskem, ki je zadnjih 40 letih popolnoma spremenila svojo podobo, je monolitna država v bistvu ostala ista. A vendar igra v politiki ličilo velikansko vlogo. Včasih je prav rdečilo za ustnice črta, ki deli vojno in mir. Zato ne moremo reči, da je zaradi novega srečanja v Pjongjangu svet kaj bolj varen kakor prej. Vsaj za zdaj še ne.