Sanna Marin, najmlajša premierka na svetu

Še ne tako dolgo tega bi bila njena spol in mladost v predmoderno večinsko spotiko, v hitro spreminjajočem se postideološkem svetu, v katerem (mediji) okoljsko poslušamo predvsem še šestnajstletno Greto, pa se ni mogoče zelo čuditi, da je bila 34-letna Sanna Marin izbrana za najmlajšo predsednico vlade v zgodovini Finske. V nedeljo so jo na čelo po dosedanjem premieru, 57-letnem Anttiju Rinneju, postavili socialni demokrati (SDP). Dobila je 32 od 61 glasov članov strankarskega sveta in premagala prvega tekmeca Anttija Lindtmana, sicer vodjo skupine socialnih demokratov v parlamentu.

O Sanni Marin, ki naj bi kot nova premierka zaprisegla danes, sredi tridnevne stavke, v tukajšnjih koncih ne vemo veliko, kakor tudi o 5,5-milijonski Finski večinoma ne. A je mlada dama v nacionalni politiki od leta 2015, ko je bila izvoljena za poslanko, od junija letos pa vrti prvo taktirko na ministrstvu za promet in komunikacije. Političnih izkušenj nima ravno ogromno, zato se zaveda, kot so jo po nedeljski tiskovni konferenci citirali mediji, da si bo morala »zaupanje še pridobiti«, in kar zadeva spol in starost: »o njiju nisem razmišljala nikoli«.

Zato pa je, drugače, »premislila razloge, zaradi katerih sem se podala v politiko« in ima v mislih še vse tisto, zaradi česar so finski volivci spomladi podprli socialne demokrate. Po dolgotrajnih trdih pogajanj je junija letos levosredinske vladne vajeti – v koalicijo se je povezalo pet strank: do tedaj vladajoča stranka Sredina, Zelena liga, Leva aliansa in stranka Švedov na Finskem – vendarle prevzel njen kolega Antti Rinne, ki pa je v torek odstopil zaradi večtedenske poštne stavke oziroma zato, ker mu je koalicijska partnerica Sredina z nezaupnico očitala, da se s krizo spopada neustrezno; da nižanje plač 700 poštnim delavcem ni prava pot.


 

Vendarle odtegniti pas

Pod Sanno Marin, ki prihaja iz mesta Tampere, menda ni pričakovati velikih preobratov, zato pa bolj uresničevanje predvolilnih socialdemokratskih obljub, da bo Finska po dolgih letih varčevanja, nad čimer je strogo bedela nekdanja Sredina, vendarle odtegnila pas. Javna poraba da se bo, kot splošno ponavljajo, pod novo premierko povečevala, kakor naj bi do leta 2035 dosegli ogljično nevtralnost, zmanjšali razlike v prihodkih in investirali v prihodnost, posebno v izobraževanje in zdravstvo.

Političarka je resda ena izmed redkih voditeljev na planetu, ki pri zgodnjih tridesetih vodijo državo: ta hip je menda celo najmlajša, a je hkrati že tretja premierka na Finskem. Zanimivo je tudi, da prav tako preostale štiri koalicijske stranke večinoma vodijo (mlade) ženske pri trideset-in-nekaj letih.


 

Urgentna menjava

Menjava na prvem stolčku v državi se zdi neredkim bizarno početje, sploh zato, ker Finska prav zdaj predseduje Evropski uniji. A stekla bo urgentno hitro – da se bo lahko vrha EU 12. in 13. decembra udeležila že Sanna Marin, o kateri je, med drugim, znano, da je hči istospolno usmerjenih staršev in ima otroka z dolgoletnim partnerjem Markusom Räikkönenom. Po pisanju Helsinki Timesa kaže še omeniti, da je poleti, ob praznovanju 120-letnice socialnih demokratov, kot ministrica za promet in komunikacije precej pritegnila z idejo, da bi si morali prizadevati za krajši delovni teden: delati da bi morali le štiri dni v tednu in šest ur na dan.

Kot je takrat dejala, je »prepričana, da bi radi ljudje preživeli več časa z družino in ljudmi, ki jih imajo radi, želijo si več časa za hobije in še druge vidike življenja, recimo kulturo. To bi morala biti naslednja stopnička v našem delovnem življenju,« menda že v bližnji prihodnosti ...

Seveda se je opozicija cinično obregnila ob njeno življenjsko prijazno zamisel, češ, le v katerem svetu živijo socialni demokrati. Sanna Marin menda ve, kakšen je ta nič kaj krasni novi svet, po novem ga bo celo vodila. Ji ga bo uspelo zasukati po svoje v družbeno lepšo smer? Morda pa je res, kot je dejal že Louis Aragon in poje stari francoski šanson, ženska prihodnost moškega ...