Reševanje krize po Macronovo

Libijska kriza traja že sedem let, odkar so spodnesli in ubili polkovnika Moamerja Gadafija. Včeraj so pod pokroviteljstvom ZN in na pobudo Francije za skupno mednarodno mizo v Elizejski palači ponovno sedli predstavniki sprtih libijskih strani. Videti je, da Macronova Francija podpira za večino mednarodne skupnosti spornega maršala Halifo Haftarja, s čimer menda povzroča ­nemalo vznemirjenja.

Cilj tokratne Macronove ponovne iniciative je bil najti pot iz krize, ki se v Libiji vleče že leta in je kaos popoln. Pot so lahko samo volitve, parlamentarne in predsedniške, ki naj bi jih organizirali še pred koncem leta, in varnostno umirjanje države. Po pisanju Le Monda je libijska kriza ena od diplomatskih prioritet predsednika Macrona: sprti strani je povezal v dialog že lani poleti na srečanju nedaleč od Pariza, saj v Elizejski palači redno svarijo, da je nestabilnost na južni strani Sredozemlja grožnja za Evropo pa tudi za Severno Afriko in Sahel. Terorizem je treba jemati resno, kakor tudi – zaradi številnih tihotapcev ljudi – migrantsko problematiko. Ohranjanje statusa quo je zlo, ki ga je treba čim prej odpraviti.
 

Za veliko mednarodno mizo

Macron je bil včeraj znova med dvema libijskima ognjema: posredoval je med predsednikom mednarodno priznane libijske vlade Fajezom al Saradžem na eni strani in maršalom Halifo Haftarjem na drugi. Kot je znano, prvi na terenu obvladuje zahod države s Tripolijem kot središčem, medtem ko ima druga stran nadzor na vzhodu, ki deluje kot vzporedna država s središčem v Bengaziju. Na tokratni mediaciji po francosko so bili navzoči še predsednik libijske zbornice predstavnikov (spodnjega doma parlamenta, prebeglega v Tobruk na vzhodu države) Agila Saleh Isa in prvi mož visokega državnega sveta (zgornji dom v Tripoliju na zahodu države) Haled al Mišri ter predstavniki približno 20 držav (med njimi tudi pet stalnih članic varnostnega sveta ZN ...) in štirih mednarodnih povezav (EU, ZN, Afriška unija, Arabska liga).

Kot je bilo, med drugim, slišati, se mora institucionalno razbita Libija ponovno povezati in poenostaviti (v en parlament in eno centralno banko ...), kakor je nujno, da se zahod in vzhod države poenotita vojaško. Za to se, kot so pojasnili v Le Mondu, v zadnjem času angažirajo predvsem v sosednjem Egiptu. Tudi ustavo, institucionalno izglasovano julija lani, je treba že enkrat preveriti na referendumu ... Pri organizaciji ljudskega glasovanja se zatika, ker nekateri oporekajo možnosti, da bi se lahko politično potegoval tudi kandidat z dvojnim državljanstvom, ki je dalj časa bival na tujem. S tem hočejo nasprotniki onemogočiti predsedniško kandidaturo Halifi Haftarju, ki je dve desetletji živel v ZDA.
 

Še pred koncem leta

Tokratna pariška iniciativa vznemirja nemalo zahodnih partneric, denimo Italijo, ki je pri reševanju libijske problematike nekakšna tekmica Franciji – posebno zaradi Macronovega pritiskanja, da v Libiji pripravijo sočasne parlamentarne in predsedniške volitve še pred koncem leta. V dinamiki, ki jo hoče Francija, je prepoznati podporo prvemu človeku »vzhodne« Libije Halifi Haftarju, ki ga je francoski zunanji minister Jean-Yves Le Drian označil za »partnerja v boju proti terorizmu«. Vznemirjenja ni malo niti med Libijci, zgroženimi, ker včeraj za skupno mizo niso sedli enakovredni sogovorniki; za uporniškega in ambicioznega Halifo Haftarja da tam ne bi smelo biti prostora. Petinsedemdesetletni avtoritarni Haftar, ki je na čelu Libijske narodne vojske in ga jasno podpirajo Egipt in Združeni arabski emirati, se je zaradi težav s srcem aprila zdravil v Parizu. Ker je bilo njegovo zdravstveno stanje zavito v skrivnost, ni manjkalo ugibanj o njegovem morebitnem nasledniku in prav tako o politično-vojaškem prerivanju v njegovem kampu.
 

Misija ZN

Že leto dni prvi človek na čelu misije ZN za Libijo, pariški Libanonec Ghassan Salamé, sicer redno odhaja na teren, da bi poskusil zbližati na zahodni strani predsednika mednarodno priznane libijske prehodne vlade Fajeza al Saradža in Halifo Haftarja na vzhodni strani, ki ne priznava Saradža in tudi njegovi vladi oporeka zakonitost. Ambicija Francije – ki medtem sodno rešuje »libijsko afero«, v katero se je pogreznil nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy – je menda očitna: pod Macronom se zapisati kot rešiteljica libijske problematike. Lanska mediacija in zaveze, ki so bile dane na srečanju v Franciji, niso obrodile sadov. Je zdaj upanja kaj več, se sprašujejo neredki.