Pregled tedna: Kako so lunini kolački zanetili upor

Pred koncem dinastije Yuan leta 1368 se je po vsej Kitajski pospešeno krepil odpor proti mongolskim vladarjem. Pripravljali so oboroženo vstaja. A kako tajno širiti sporočilo o tem, kdaj kreniti v boj? Filozof, pesnik in vojaški strateg Liu Bowen je izdelal načrt. Približevala se je noč polne lune, ko se po lunarnem koledarju praznuje praznik sredine jeseni in jedo lunini kolački. Ukazal je, da se v vsak kolaček doda sporočilo: »Vstaja 15. dne osmega meseca.«

Potem je po cesarstvu razširil »fake news« (lažno novico) o domnevni epidemiji, ki jo menda najučinkoviteje preprečujejo lunini kolački, tako so ljudje množično kupovali slaščice, polnjene z borovimi semeni, sezamom, sojino marmelado in, seveda, pozivi k revoluciji. Tako so strmoglavili zadnjega naslednika Kublajkana in ustanovili močno dinastijo Ming.

Od takrat je polna luna simbol ne le popolnega kroga, ampak tudi doseganja kritične točke kot predpogoja za preobrat. Letošnji praznik sredine jeseni bodo v Aziji zaznamovali v petek. Pojedli bodo na milijone luninih kolačkov. Kakšno sporočilo bodo skrivali v sebi?
 

Sarajevo … in Luksemburg

Minulo nedeljo je po sarajevskem Trgu Bosne in Hercegovine odmevala sevdalinka: »Sneg pade na behar na voće, neka ljubi ko koga hoće.« (Sneg pada na cvetoče drevje in sadje, naj vsak ljubi tistega, kogar želi ljubiti.) Pesem je imela poseben pomen. Po Sarajevu se je prvič sprehodila parada ponosa. Namesto pričakovanih petsto se je pojavilo več kot dva tisoč udeležencev. Kot da bi dobili sporočilo iz luninega kolačka, so prišli celo revolucionarji iz Srbije.

Na največjem transparentu, ki so jih nosili na paradi, je pisalo: Solidarnost. Najglasnejši poziv s trga pa se je glasil: »Pomembno je, da ob vsaki priložnosti poudarimo, da smo proti fašizmu – tako tistemu nekdanjemu kot temu današnjemu.« Ponos je v svojem bistvu nasprotovanje fašizmu.

Ob več kot tisoč policistih, pripadnikih posebnih enot in kdo ve koliko agentih v civilu ni bilo incidentov. Po drugi strani pa so demonstrirali tudi tisti, ki so v mavričnih barvah spet prepoznavali satana. Omenjali so boga, nemoralnost in izprijenost. Pri tem pa, seveda, kazali vse odlike sodobnega fašizma.

Istega dne sta srbska predsednica vlade Ana Brnabić in njen luksemburški kolega Xavier Bettel v svet poslala fotografijo iz 22. stoletja: pred kamere sta se postavila s svojima partnerjema. Ana Brnabić z Milico, Xavier Bettel z Gauthierjem.



Ergo ■ Rekla bi »bravo Srbija«, a ne morem. Za večinski del Srbije ta fotografija ne velja. Ana Brnabić celo strastno podpira in brani stranko, katere člani so večinoma homofobični, ksenofobični, na kratko rečeno, preplašeni pred modernostjo in svobodo. Srbska premierka ima s svojo partnerico sina, a prav vlada, ki jo vodi, ne dovoljuje istospolnih porok in istospolnim partnerjem ne dopušča posvajanja otrok.

Po srbskih zakonih si torej Ana Brnabić zgolj deli stanovanje z žensko, ki je rodila otroka. Da bi se lahko predstavljala kot eden od staršev, kot to sicer pogosto počne, bi morala izpeljati veliko sprememb v lastni vladi, državi in družbi. A tega ne stori. In tu je problem z balkanskim 22. stoletjem. Morda ga sploh ni na koledarju.
 

Alibaba

Na oder je stopil v črni usnjeni jakni s kovinskimi zakovicami, z lasuljo z dreadlocksi na glavi in oranžno električno kitaro v rokah. Malce je skakal v slogu Michaela Jacksona, malce je jokal, prevzet z melanholijo moža, ki se poslavlja od tistega, kar je ustvaril z lastnimi rokami, in, seveda, 80.000 navzočih malce zasipaval s svojimi modrostmi.

»Po tej noči začenjam novo življenje. Prepričan sem, da je svet dober, da ponuja veliko priložnosti, jaz pa imam rad vznemirjenje in zato grem tako zgodaj v pokoj.«

Da, to je bilo slovo Jacka Maa od Alibabe, družbe, ki jo je sam ustanovil in povzdignil do statusa najbogatejšega podjetja v Aziji. Govorimo o družbi, vredni 480 milijard dolarjev.

Ko ima nekdo 38 milijard dolarjev, kot jih ima Ma Yun (kot se glasi njegovo kitajsko ime), je svet običajno dober. Ali pa morda ravno takrat ni. A tu ne govorimo o tem. Zanima me, kaj je danes drugače v primerjavi z letom 1999, ko je nastala družba Alibaba. Kakšni umi imajo zdaj možnost ustvariti takšne finančne imperije in kakšen lunin kolaček je potreben za začetek digitalne vstaje.

Jack Ma je zanimiv. Ustanovitelji tako uspešnih družb se običajno ne upokojijo tako zgodaj. Sicer tudi on ni odšel na ribarjenje, kot je napovedoval, je pa polno luno na nebu prepustil mlajšemu in od samega sebe povsem drugačnemu nasledniku.



Ergo ■ Ni pomemben Jack Ma, ampak »aktivni objem s spremembo«, kot je dejal v torek, ko je natanko na svoj 55. rojstni dan proslavljal svoj odhod v mirnejše vode. Prav tako ni pomembna družba Alibaba, ampak vprašanje, kako bo v prihodnjih dvajsetih letih videti globalno gospodarstvo. Bo svet še naprej dober? Ali bo vse skupaj vse bolj spominjalo na srednji vek, kot nas opozarja Parag Khanna, avtor knjige Kako voditi svet: zaznamovanje poti k novi renesansi.

Kot pravi, nas ta naš čas na 12. stoletje spominja tudi po tem, da je to bil takrat prav tako multipolarni svet z več centri moči in da so »tako oba konca Evrazije, pa tudi sile med njima, iskali svojo prevladujočo vlogo«. Tudi takrat je – tako kot zdaj – prek evro-azijskega kopnega vodila svilna cesta, trgovci z vsega sveta pa so se množično zgrinjali v Kitajsko.

Jack Ma je pogosto govoril o renesansi 21. stoletja, takšni, ki se bo opirala na gospodarstvo velikih podatkov (»big data«) in umetno inteligenco ter ki bo zahtevala »novega človeka« – vsestranskega in inovativnega. A nikar ne pozabimo na to, da se je renesansa začela na Kitajskem: Mingovi so takoj leta 1368 začeli dograjevati Veliki zid, da bi se zaščitili pred severnimi barbari.
 

Enajst

Apple je preštel do enajst. Vsaj, kar zadeva mobilne telefone. Ta teden je predstavil tri nove modele iPhona – 11, 11 Pro in 11 Pro Max ter, seveda, nov operativni sistem iOS 13. Med verniki Appla že nekaj dni pred tem, ko se v Cupertinu pojavi Tim Cook z novimi relikvijami, zavlada fanatično vznemirjenje. Še posebno napeto pričakujejo nove iPhone, ki so vse manj telefoni in vse bolj čarobne škatlice, v katerih nosimo svoje celotno življenje.

In z vsako novo generacijo postajajo te škatlice vse pametnejše, vse hitrejše, močnejše in dražje … ooo, kako čudovito presenečenje: iPhone 11 bo cenejši od svojega predhodnika. Seveda pa to ne velja za njegovi verziji Pro in Pro Max.
Spomnimo se, da je bil prvi »pametni telefon« iPhone 2007. Vse od takrat Apple odreja trend na tem področju, čeprav imajo drugi proizvajalci nekaj boljših posameznih segmentov. In čeprav se je mrzlica pričakovanja novega modela malce umirila, je iPhone še vedno kot lunin kolaček s tehnološkim sporočilom, ki poziva k revoluciji. Digitalni revoluciji, seveda.



Ergo ■ Če je že tako, zakaj ni iPhone 11 usposobljen za 5G? Preprosto zato, ker 5G še ni usposobljen za iPhone. Nova hitrejša generacija brezžičnega omrežja je še vedno v povojih. Res je, da bo zelo hitro postala standardna, vendar bo tudi Apple hitro napredoval in že leta 2020 predstavil nove modele »pametnih telefonov«. Gotovo s 5G-tehnologijo.

Cookova ekipa je objavila tudi peto generacijo Apple Watcha, obnovljeni iPad, Apple Arkade in Apple TV+ po precej nižji naročnini od tiste, ki jo ponuja konkurenca. In vse to dokazuje, da Apple še vedno vlada v ringu, v katerem se postavlja na noge tudi vse resnejši kitajski izzivalec. Je pa to hkrati tudi kazalnik tega, kakšna je prednost ZDA pred Kitajsko na progi, na kateri poteka tehnološka tekma med Vzhodom in Zahodom.

V dinastiji Ming je, denimo, imelo Osrednje cesarstvo, kar zadeva tehnološke izume, veliko prednost pred Evropo – Kolumb je do Amerike priplul sto let po tem, ko so Mingi zasedli prestol. Kitajci imajo zdaj pred očmi renesanso. Želijo si povrniti prav ta duh iskrive inovativnosti in pogumnega odkrivanja novih območij, ki je to dinastijo naredil tako veličastno. Apple je zanje velik zgled. Zlasti simbol načetega jabolka. Kitajska ga hoče pojesti celega.

Trumpovo obdobje

Mnogi so si oddahnili, ko je ameriški predsednik – seveda prek twitterja – odpustil svojega svetovalca za državno varnost Johna Boltona. O samem Boltonu je mogoče povedati marsikaj, in če bi mu Donald Trump vedno prisluhnil, bi verjetno imeli že nekaj novih vojn in opustošenih držav.

Predsednik in njegov svetovalec sta bila sprta glede številnih vprašanj, zdi pa se, da je bil neposredni povod za odstop, ki ga je najprej ponudil Bolton, Trump pa ga je nato spremenil v odpoved, Afganistan …, glede katerega je predsednik, kar je posebno protislovje, naredil prav tisto, kar bi mu sicer svetoval Bolton: odpovedal je tajno srečanje s talibskimi voditelji, potem ko je samomorilski bombni napadalec v Kabulu ubil vojaka Združenih narodov.

A ne smemo se prezgodaj veseliti. Po odhodu Boltona nastopa obdobje Trumpa brez svetovalca. Lahko bi podrobno analizirali, kako bo to spremenilo ameriško zunanjo politiko, a tega v tem trenutku pravzaprav nihče ne ve.



Ergo ■ Ko je Trump spomladi leta 2016 odrinil vse druge republikanske kandidate za predsednika, so ga nekateri primerjali z mongolskim Kublajkanom, ki si je pokoril dinastijo Song in leta 1271 postal prvi barbarski cesar velikega kitajskega cesarstva. Tako je namreč tudi Trump postal barbarski vodja Lincolnove stranke.

Naslednje vprašanje se glasi, kako se bosta v ameriškem predsedniku prepletala duh Kublajkana in duh njegovega deda Džingiskana, krutega osvajalca, ki opustošil Azijo in prodrl vse do Evrope. In kolikšna je možnost, da bi Trump ravnal ravno obratno: da bi s Severno Korejo sklenil trajni mir, da bi z Iranom začel dialog in končal trgovinsko vojno s Kitajsko?
 

Samomor

Vsakih 40 sekund si nekje na svetu en človek vzame življenje. Svetovna zdravstvena organizacija je na to opozorila 10. septembra, svetovni dan preprečevanja prostovoljne smrti. To je eden tistih dni, ki bi morali trajati 365-krat dlje. Pravzaprav je to njegov namen: čim več držav vključiti v program izdelave nacionalne strategije preprečevanja samomorov. Za zdaj se jih je vključilo le 38.

Ergo ■ Posebno težko mi je prebrati, da so v razvitih državah postali samomori drugi največji vzrok smrti med posamezniki, starimi od 15 do 29 let. In vse to se dogaja v času, ko smo obsedeni z indeksom sreče. Kaj je tisto, kar ne delamo prav? Česa ne povemo dovolj? Zakaj v lunine kolačke ne vmesimo sporočila »Rad te imam, bodi tukaj«? Življenje je vse, kar imamo. Naučimo svoje otroke, da ga bodo resnično ljubili. Kajti brez tega bo tudi polna luna na nebu povsem brez pomena.