Potujoči cirkus še ne more v rdeči Strasbourg

Bi evropski parlament res lahko prihodnji teden zasedal v Strasbourgu? S tem vprašanjem so si po koncu počitnic belili glavo mnogi v parlamentarnih krogih.

Evropska politika se v zadnjih tednih ukvarja s številnimi težkimi vprašanji, od boja s posledicami pandemije covida-19 do težavnih odnosov z Rusijo, a očitno je bilo še dovolj časa za prestižna vprašanja. Pravni položaj je sicer jasen: sedež evropskega parlamenta je v Strasbourgu in v njem naj bi opravili dvanajst štiridnevnih zasedanj na leto. Pandemija je stvari postavila na glavo. Parlament je v alzaški prestolnici nazadnje zasedal februarja. Seje so potekale v Bruslju, s skromno fizično udeležbo poslancev.



Predvsem v Franciji, kjer je sedež parlamenta v Strasbourgu nedotakljiva svetinja, so pričakovali, da se bodo septembra vrnili v normalen ritem. Osrednja točka na dnevnem redu septembrske plenarne seje je prvi govor predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen o stanju Unije. Toda v poslanskih krogih so številni glasno nasprotovali zasedanju sredi pandemije v Strasbourgu, ki je med bolj prizadetimi kraji in leži v rdečem departmaju Spodnji Ren, saj da bi bilo to nevarno za zdravje.
 

Logistični zalogaj

V Parizu se s tem niso strinjali. Državni sekretar za evropske zadeve Clément Beaune je pojasnil, da so v Strasbourgu zagotovljene »najboljše zdravstvene razmere«. Tudi »rdeči« Bruselj, kamor bi prav tako pripotovali poslanci iz vse Evrope, je po mnenju zagovornikov zasedanja v Franciji enako zdravstveno nevaren kot »rdeči« Strasbourg. Bruselj ali celotna Belgija sta za številne evropske države rdeča cona z zahtevano karanteno ob vrnitvi. Tudi v Bruslju naj bi za poslance, ki bodo prišli z nevarnih območij, veljale omejitve v prostem času.



Predsednik evropskega parlamenta David Sassoli je sprejel odločitev, da bo zasedanje v Bruslju in ne v Strasbourgu. Med drugim zato, ker bi administracija morala po vrnitvi v Bruselj v karanteno. V Franciji nočejo, da bi bile odpovedi zasedanj stalna praksa, ki bi pripeljala do tega, da bi se uresničila želja zagovornikov konca selitev in ustalitve parlamenta v Bruslju. »Potujoči cirkus« marsikoga jezi že v normalnih časih. Selitev vsak mesec je logistični zalogaj, saj je na poti okoli 3000 ljudi in ogromno gradiva.
 

Nasprotovanje selitvam

Selitve po študiji evropskega parlamenta iz leta 2013 stanejo 103 milijone evrov na leto. Poleg tega evropski poslanci v času boja za podnebje ne morejo biti zgled z ogljičnim odtisom, ki ga ustvarijo s potjo iz Bruslja, kjer imajo sodelavce, pisarne in sestanke delovnih teles. V Bruslju je tudi dvakrat na leto plenarno zasedanje. Vsaj na načelni ravni med poslanci prevladuje nasprotovanje selitvam. A parlamentarci nimajo pristojnosti za takšne odločitve. Sedež se lahko spremeni le s spremembo pogodb, s soglasjem članic.



Slovenski poslanci so sprejeli različne odločitve. Klemen Grošelj (LMŠ) bo najbrž odšel v Bruselj, Tanja Fajon (SD) se bo gotovo fizično udeležila seje. Tudi Ljudmila Novak (NSi) bo prišla, meni pa, da je ključno, da parlament v nepredvidljivih časih dosledno izpolnjuje naloge ne glede na kraj ali način odločanja. Romana Tomc (SDS) bo predvidoma opravila delo na daljavo. Če bi odšli v Bruselj, bi se ob vrnitvi v Slovenijo lahko ognili karanteni samo, če so med izjemami, denimo s potrdilom zunanjega ministrstva in negativnim testom.