Pogrebnice samohranilke iz Harlema

Med najhujšim tednom smrti v New Yorku, ko so zdravstveni uradniki začeli pokopavati žrtve koronavirusa v množični grobnici na otoku Hart, so štiri podjetnice pogrebnega zavoda International Funeral & Cremation Service zavihale rokave in se lotile dela.

Skupina pogrebnic v petkah iz newyorškega Harlema je želela biti v teh časih koristna. Po njihovem bi moral človek vsaj po smrti dobiti tisto, kar si je želel, čeprav to v življenju nikoli ni bilo mogoče.



V prvih bojnih linijah pandemije so medicinske sestre in zdravniki, ki skrbijo za okužene s koronavirusom. Obstaja pa tudi fronta tistih, ki skrbijo za mrtve. Ti so zaradi svojega dela v skrbeh, saj se lahko tudi oni okužijo in umrejo. Nekateri v tem poslu so začasno poslali svoje otroke k sorodnikom, da bi jih zaščitili pred možno okužbo. In ker ameriška mesta, kot je New York, nikoli niso bila zasnovana za tolikšno število mrtvih, je delo pogrebnikov v tem času še toliko bolj stresno.

Število smrtnih žrtev koronavirusa je prav v ZDA najvišje na svetu. Tretjina smrti, več kot 13.000, je bilo prav v New Yorku, najbolj naseljenem mestu v ZDA, ki pa ima samo štiri krematorije.

Matere samohranilke

36-letna Alisha Narvaez, vodja pogrebnega zavoda, je na začetku pandemije 17-letno hčer poslala živet k njeni sestri dvojčici, a po dveh tednih je bila razdalja za njiju prevelika. »Vedno sva bili samo medve. Želela je priti domov,« pravi Alisha. Kot opisuje, se v pogrebnem zavodu oprha po balzamiranju, oprha se, preden gre domov, doma odstrani vsa oblačila na hodniku in se znova oprha. Svojo torbo razprši z razkužilom in izpere usta z ustno vodo. »Moram poskrbeti, da bom zdrava. Narediti moram vse, da ne bom škodovala svoji hčeri,« pravi. »Čeprav je hči že nekaj tednov v karanteni, vsak dan, ko pridem domov iz službe, zanjo predstavljam možnost okužbe.«



36-letna Jenny Adames, direktorica v pogrebnem zavodu, je hčerko poslala živet k materi. A jo je pred kratkim hčerino sporočilo postavilo na trda tla. »V tistem trenutku se mi je zlomilo srce,« pravi. »Hči potrebuje svojo mamo. Ne potrebuje Jenny, direktorice pogrebnega zavoda.«



33-letno Nicole Warring skrbi, da bo umrla ali okužila svojega desetletnega sina. Njen partner se je na delovnem mestu okužil z virusom. Na srečo si je opomogel. Zaradi tesnobe je ostala teden dni doma. »To je travmatično za vse,« pravi. »Nobena mrliška šola vas ne more pripraviti na to, kar zdaj doživljamo.«

Petindvajsetletna Lily Sage Weinrieb se je preselila iz hiše, v kateri je živela s prijatelji, ker se ji ni zdelo prav, da bi svoje sostanovalce nenehno ogrožala s potencialno okužbo. Starši so ji dovolili, da se je preselila domov, vendar pravi, da je več kot mesec dni nihče ni objel. »To je grozno,« zaupa. Več noči vsak teden Lily prespi kar v kapeli njihovega pogrebnega zavoda.
 

Bitka s časom

Smrt med pandemijo še zdaleč ni lepa. Hladilne prikolice pred bolnišnicami nimajo dovolj prostora, zato so trupla včasih zložena drugo na drugo, včasih pa jih morajo odložiti tudi na tla. Nekatere prikolice nimajo elektrike, zaradi česar je notranjost temna.

Bolnišnice, ki so običajno hranile trupla do 14 dni, jih lahko v teh časih obdržijo le do šest dni.



»Pred vami je še 20 drugih pogrebnih direktorjev, ki morajo prevzeti trupla iz hladilnih prikolic,« pravi Nicole, ena od pogrebnic. »Vidite na tone vreč s trupli, na njih pa so nalepke COVID-19, COVID-19, COVID-19. To je kot v grozljivki.«

Pred dvema tednoma je štirim ženskam, ki vodijo pogrebni zavod in so vse matere samohranilke, zmanjkalo zaščitnih rokavic. V tem pomanjkanju je Jenny dobila nepričakovano darilo od očeta njene hčerke. Čeprav se sovražita, se je za pomoč obrnila nanj, ker dela v bolnišnici, je pojasnila. Prinesel ji je rokavice, škatlo mask in predpasnike.

Telefoni v pogrebnem zavodu nenehno zvonijo, v ozadju pa se slišijo sirene reševalnih vozil. Dobavitelji pravijo, da jim zmanjkuje krst in žar. Jenny pove, da družinam pokojnika njihov pogrebni zavod ne ponuja več kataloga s krstami, ampak lahko ti izberejo le še barvo.


 

Zadnje slovo

Pogrebni dom v Harlemu je eden redkih, ki omogoča ogled žrtev covida-19. Zaradi pandemije se lahko naenkrat zbere le deset ljudi. Večina družin je številnejša, zato njihov zavod ponuja štiriurne oglede, vsako uro največ deset ljudi. Družine si morajo zaščitne rokavice in maske priskrbeti sami.

Jennyjin dedek je umrl za koronavirusom 6. aprila. Teden dni kasneje, na veliki petek, je umrla njena teta. Sum na covid-19 je pisalo na mrliškem listu. Bila sta družinska člana, zato je Jenny sama poskrbela za oba. »Nisem čustven tip, če sem odkrita. Nočem sicer biti videti brezčutna, ampak to je moje delo. S tem se preživljam.«