Šestega aprila 1994 ob 20.30 je vodena raketa zadela letalo, v katerem sta bila tedanji ruand­ski predsednik Juvé​nal Habyarimana ter predsednik Burundija Cyprien Ntaryamira, ki sta se vračala iz tanzanijske Aruše. Tam je Hutujec Habyarimana podpisal mirovni dogovor s tutsijevskimi uporniki, s katerimi so večinoma hutujske ruandske vladne sile že dlje časa bile v državljanski vojni.

Letalo je strmoglavilo. Vsi potniki so umrli. Z njimi vred ni umrl le mirovni sporazum, ki ga je hotel del hutujskih politikov spodkopati. V naslednjih sto dneh je umrla tudi Ruanda.

Sestrelitev predsednikovega letala je bila namreč le »koda« za začetek že dolgo in sistematično načrtovanega genocida nad manjšinskimi Tutsiji, ki so v času belgijske kolonialne nadvlade kot »izbranci« vodili državo, potem pa bili v času tako imenovanega kmečkega punta večinskih Hutujcev leta 1959, tri leta pred razglasitvijo ruandske neodvisnosti, primorani zbežati v sosednje države ali se prepustiti etničnemu revanšizmu.


 

»Pobijte jih, ščurke!«

Le nekaj minut po sestrelitvi letala so ruandske radijske postaje na čelu z Radio Télévision Libre des Mille Collines »navadne« Hutujce pozvale k obračunu s Tutsiji – moškimi, ženskami, starci, nosečnicami, dojenčki. Vse je bilo pripravljeno za udejanjenje končne rešitve tutsijevskega vprašanja. »Pobijte te ščurke, zdaj, takoj, čim več,« so iz radijskih aparatov po prelepi Ruandi, deželi gričev in neštetih odtenkov zelene barve, rohneli razjarjeni, sovraštva polni glasovi.

Začelo se je v Kigaliju, v prestolnici. Morilski pohod se je širil v koncentričnih krogih. Hutujci so Tutsije ubijali z vsem, kar jim je prišlo pod roke. Največ z mačetami, krvavim »simbolom« najhujšega genocida po drugi svetovni vojni. Na dan je bilo v povprečju ubitih 8000 ljudi, večinoma na najbolj grozovite načine.

Od sežiganja v cerkvah nagnetenih beguncev do množičnega utapljanja dojenčkov. Mednarodna skupnost je spremljala pokol v neposrednem prenosu. OZN, kjer je bil tedaj vodja mirovnih misij Kofi Anan, (pod njegovim vodstvom se je zgodil tudi genocid v Srebrenici), so bili že tri mesece pred začetkom genocida jasno in glasno opozorjeni, kaj se bo zgodilo, obenem so številni vodilni politiki poznali umazano igro, ki jo je v Kigaliju igrala Francija.



Vodja misije ZN v Ruandi, kanadski generalpolkovnik Roméo Dallaire, je slutil, kaj se pripravlja, a v New Yorku ga niso poslušali. Nasprotno. Ko se je vse skupaj začelo, so ga prisilili v aktivno pasivnost – »modre čelade« so morale ostati za vrati svojih oporišč.

Ljudje pa so umirali. Sto dni. Števec žrtev je presegel število 800.000. Z industrijsko, na nacistični holokavst spominjajočo učinkovitostjo so Hutujci pobili več kot 70 odstotkov Tutsijev in več deset tisoč Hutujcev, ki so se morilcem – večinoma iz vrst »mladinske« milice Interahamwe – postavili po robu ali so bili »politično neprimerni«.

Mednarodna skupnost bi lahko ustavila pokol. A ga ni. Popolni pokol je tri mesece pozneje preprečila šele tusijevska Ruandska patriotska fronta (RPF) pod vodstvom Paula Kagameja, ki je s pomočjo ugandske vojske razbila hutujske sile in prevzela nadzor nad razkosano, okrvavljeno in s svežimi trupli prekrito državo. Genocid se je – ustavil. A nasilje se je nadaljevalo. Tokrat z druge strani.

V spopadih je bilo ubitih tudi okoli 200.000 Hutujcev. V tednih po njihovem vojaškem porazu jih je – v strahu pred maščevanjem – skoraj dva milijona prebegnilo v sosednjo Demokratično republiko Kongo, etnično, politično in družbeno zelo občutljivo državo, posebno na vzhodnem, z naravnimi bogastvi neskončno bogatem delu. Izbruhnila je velika humanitarna katastrofa, vojna pa se je iz Ruande preselila v Kongo.

Vse, kar je v nesrečni deželi sledilo v naslednjih 25 letih, je bilo povezano z ruandskim genocidom. Tudi izbruh afriške »svetovne vojne«, v kateri je bilo od leta 1997 do 2003 ubitih najmanj šest milijonov ljudi. To je vojna, ki v različnih oblikah traja še danes.


 

Ruanda danes

Čeprav se je ruandska tragedija nadaljevala v sosednjih državah velikih jezer, se je Ruanda neverjetno hitro postavila na noge. K temu je veliko pripomoglo tudi mednarodno kazensko sodišče za Ruando (ICTR), ki je obsodilo 61 odgovornih za genocid, med njimi tudi politike in generale. Množični sodni procesi – sodišča, poimenovan gacaca, so bila velikokrat nepravična in netransparentna – so do leta 2012 potekali tudi v Ruandi, nemalokrat v senci dreves ali na prizoriščih najhujših zločinov proti človečnosti.

Država in družba sta se, kolikor je bilo v strahovitih okoliščinah in glede na zgodovino razdeljenosti mogoče, soočili sami s sabo, a o katarzi (še) ni mogoče govoriti. Gospodarstvo si je hitro opomoglo in danes je Ruanda ena od najrazvitejših afriških držav, v kateri cveti visoka tehnologija. Toda četrt stoletja pozneje je na oblasti še vedno isti človek, ki je julija 1994 z RPF ustavil genocid. Paul Kagame je avtoritarni politik, Ruanda pa ni demokratična država in to verjetno nikoli ne bo.

Travme so prevelike, strah se je zarezal, dobesedno, v kolektivno zavest. Tudi okolje, ne regionalno ne globalno, ni dovolj stabilno, da bi lahko oblastem v Kigaliju – seveda tutsijevskim – zavestno in podzavestno dovolilo in omogočilo, da bi se sprostile.