Po desetih letih L'Aquila še vedno »mesto brez duše«

Tla so se silovito stresla okrog pol četrte ure zjutraj in prebivalce vrgle iz trdnega spanca. Življenje v italijanskem mestu L'Aquila nikoli več ni bilo isto. Kako bi tudi bilo – v potresu z magnitudo 6,3, ki mu je sledilo več popotresnih sunkov, je umrlo 308 ljudi, 1600 je bilo ranjenih. Šlo je za najhujši potres v Italiji v zadnjih 40 letih. 

Ponoči je v mestu v spomin na žrtve zvon odbil 308-krat, prav tako bodo danes potekale številne žalne slovesnosti. Italijanski predsednik Sergio Mattarella je ob obletnici poudaril, da se je obnova sicer začela, vendar je treba nadaljevati s polno paro, saj je dela še veliko. »Rana za lokalno skupnost je rana za celotno narodno skupnost,« pa je na družbenem omrežju facebook zapisal italijanski premier Giuseppe Conte. Kot je dodal, je minilo deset let in še vedno so se dolžni spominjati tistih, ki so izgubili ljubljene, in tistih, ki zaradi katastrofe še vedno trpijo.

Še danes, deset let kasneje, je življenje v mestu oteženo, mnogi, ki so v katastrofi izgubili vse svoje imetje, živijo v začasnih bivališčih v okolici, njihova prihodnost ostaja negotova, čeprav so italijanski politiki ob ogledu srhljivo uničenega mesteca 6. aprila 2009 in kasneje delili obljube ter zagotavljali, da bodo poskrbeli za nesrečne ljudi. Sergio Mattarella je v sporočilu ob obletnici pozval k nadaljevanju obnovitvenih del. 

Poleg številnih domov, ki jih je porušil potres, je bilo poškodovanih ali popolnoma uničenih tudi veliko zgodovinskih znamenitosti, po katerih je bila poznana L'Aquila. Silovito tresenje tal je pustilo za seboj okoli 10.000 poškodovanih stavb, od tega najmanj 500 cerkva. Največja mestna bolnišnica, v katero so po potresu pripeljali množico ranjenih, je bila prav tako močno poškodovana, še posebej po prvem popotresnem sunku, ki je čez kakšno uro sledil glavnemu. 



Arhitekt Augusto Cicciotti, ki si je aprila pred desetimi leti ogledal baročno mestece, je ocenil, da naj bi prenova poškodovane kulturne dediščine stala okoli 100 milijonov evrov, skupna prenova pokrajine Abruzzo pa bi utegnila narasti tudi do 12 milijard evrov, smo pisali takrat v Delu.

Opustošenje je bilo resnično silovito in potres 6. aprila 2009 sploh ni bil edini za to mestece, za katerega se je zdelo, kot bi se proti njemu očitno nekaj zarotilo - L'Aquila je v preteklosti že preživela potrese, najbolj uničujoča sta bila v 15. in 17. stoletju, ko je mesto prav tako utrpelo hudo gmotno škodo.



Tudi takrat so bili kulturni spomeniki močni poškodovani. A leta 2009 je v L'Aquili kulturno katastrofo vendarle povzročila predvsem cerkev Sant'Agostino, ki se je zrušila na poslopje mestnega zgodovinskega arhiva. Reševanje dragocenih dokumentov (vključno z listino iz 13. stoletja, ki je L'Aquili podelila status svobodnega mesta) se je sicer začelo takoj po potresu.

Za obnovo so namenili 20 milijard evrov, vendar so posledice tresenja tal kljub desetim letom, ki danes minevajo od ene najhujših naravnih katastrof v zgodovini Italije, še vedno opazne na vsakem koraku, čeprav se življenje počasi vendarle vrača v mesto.



Obnovili so več stavb, med njimi palače iz srednjega veka in baroka, le mestno jedro ostaja opustelo. Odprte so nekatere banke in uradi, trgovin in lokalov praktično ni. Mestno jedro, ki so ga nekdaj krasile mojstrovine iz antike, srednjega veka in renesanse, je še vedno veliko gradbišče. Prebivalci čakajo na javna sredstva za zaključek obnove, idej, kako bi nazaj privabili mlade, ni.

Tri leta po potresu so v L'Aquili težave še vedno predstavljali kupi ruševin, s katerimi se ni nihče ukvarjal. Država jih je namreč obravnavala kot smeti, ki jih zaradi ekoloških predpisov ni bilo mogoče nikjer odložiti. Ko so meščani končno dosegli, da se ruševine obravnavajo kot to, kar so - ruševine - so dobili dovoljenje, da jih začnejo odstranjevati.

Jeza prebivalcev in takratnega župana Massima Cialenteja je bila tako več kot na mestu: »Pred 33 leti, ko je potres prizadel regijo Friuli, je vlada temu območju pomagala s sedemnajstimi milijardami evrov. Mi jih potrebujemo osemnajst, pa famozni G8 ni izpolnil svojih obljub,« je leta 2012 povedal župan Caliente. 



»Mesto je izgubilo svojo dušo. Tisti, katerih domovi so bili porušeni, sedaj živijo v nekakšnem predmestju. Nikjer ni prostora, da bi se srečevali,« je povedal učitelj klavirja z glasbenega konservatorija v L'Aquili Antonio Salvemini. Odprta vrata fakultet, ki niso klonile pod potresom, so dokaz za to, da Italijani kljub katastrofi, ki jih je prizadela, še vedno dajejo ogromno poudarka umetnosti, kulturi in znanju nasploh.

Prestižne univerze ostajajo odprte, tudi konservatorij in umetniška akademija privabljata študente iz različnih mest po vsej državi. Mestna koncertna dvorana, ki jo je leta 2012 postavil domači arhitekt Renzo Piano, redno gosti koncerte. Ne glede na to, pa bo dela, kako v baročno mesto vrniti življenje, še veliko.

Zanimivo je, da je italijanski znanstvenik Gioacchino Giuliani nekaj dni pred potresom napovedal, da območju grozi naravna katastrofa, potem ko je redno meril emisije radona v tleh. Obtožili so ga širjenja panike, zato je bil prisiljen svoje ugotovitve umakniti s svetovnega spleta.

Prav tako so ga prijavili policiji, saj je za 30. marec napovedal potres z epicentrom kakšnih 50 kilometrov od L'Aquile, ki pa ga ni bilo. Tudi zato mu mnogi niso verjeli, rekoč, da se potresov pač ne da napovedati.  Giuliani je po potresu povedal, da so se mu mnogi opravičili, ker niso imeli zaupanja v njegova dognanja.