Plačevanje oskrbe tudi s prodajo stanovanja

Staranje prebivalstva v večini razvitih gospodarstev je velik izziv za javne finance. Na Otoku je še posebno žgoča težava plačevanje stroškov dolgotrajne oskrbe, predlagane rešitve pa so v javnosti doslej povzročile predvsem negodovanje.

Prihodnost financiranja dolgotrajne oskrbe je v Združenem kraljestvu že od lanskih predčasnih parlamentarnih volitev vroča politična tema. V množici pomembnih vprašanj, ki so zaznamovala kampanjo, je bila prepoznana celo kot eden od ključnih razlogov, da je vladajoča konservativna stranka kasneje izgubila večino v spodnjem domu parlamenta. Stranka je namreč v svojem volilnem programu podprla idejo, da bi se stroški dolgotrajne oskrbe lahko plačevali iz premoženja oskrbovancev, ko teh nekoč ne bi bilo več. Država bi preprosto izdala račun njihovim potomcem. Tem bi, če bi bili stroški oskrbe visoki, tako ostala bistveno manjša zapuščina, kot bi je bili deležni sicer.
 

Slabše v primerjavi z Evropo

Zamisel se je izkazala za tako sporno, da jo je stranka morala že med kampanjo močno omiliti, pa tudi v novi obliki ni prepričala skorajda nikogar. Opozicija in kritiki so jo nemudoma označili za »davek na demenco« in ji s tem tako rekoč podpisali smrtno obsodbo. To težave financiranja socialne oskrbe ni odpravilo, reševanje je bilo le preloženo na kasnejše obdobje, kot vse kaže, na letošnjo jesen, ko bo vlada predvidoma znova proučila vse možnosti reformiranja sistema in zagrizla v kislo jabolko, ki je do zdaj prinašalo zgolj težave in zelo malo političnih točk.

Po primerjalnih analizah ima Anglija enega najslabših in najmanj vzdržnih sistemov dolgotrajne oskrbe na Zahodu, pri tem zaostaja za državami, kot so Nemčija, Francija, Španija, Italija in Japonska, poročajo otoški mediji. Hkrati se ponaša z enim najstrožjih sistemov ugotavljanja premoženjskega stanja oskrbovancev, so ugotovili pri organizaciji Age UK, na podlagi katerega je odvisno, koliko bo človek plačeval za svojo oskrbo. Trenutno velja, da kdor ima na računu več kot 23.250 funtov prihrankov, mora vse stroške oskrbe poravnati iz lastnega žepa; če potrebuje posteljo v domu za ostarele, pa se bo v to vsoto štela tudi tržna vrednost njegovega doma.

Sistem po poročanju BBC marsikoga prisili, da v starosti proda svoje stanovanje ali hišo. Nekateri se temu lahko izognejo tako, da jim stroške bivanja plačuje lokalna oblast, vendar ta po njihovi smrti zakonitim dedičem vseeno izda račun.
 

Večmilijardna luknja

Trenutni sistem financiranja kljub visokim lastnim prispevkom po besedah strokovnjakov ni vzdržen, saj bo število starostnikov, ki bodo potrebovali oskrbo, v prihodnosti samo še naraščalo. Po oceni angleškega združenja lokalnih uprav (LGA) bo v zdravstveni blagajni samo za ohranitev sedanje ravni oskrbe za starejše do leta 2025 zmanjkalo 3,5 milijarde funtov. Luknjo bo na koncu morala zapolniti država, ki rešitev za težavo neuspešno išče že skoraj dve desetletji.

Politiki se po poročanju Daily Telegrapha večinoma strinjajo o tem, da je treba proračunska sredstva za dolgotrajno oskrbo povečati, niso pa si edini, kako to storiti najbolj učinkovito in pravično. Vlada bo predvidoma jeseni objavila zeleno knjigo o prihodnosti financiranja dolgotrajne oskrbe, pri čemer bodo med možnimi rešitvami dvig davka na dohodek oziroma prispevne stopnje za zdravstveno zavarovanje, spremembe v ugotavljanju premoženjskega stanja upokojencev ter uvedba obveznih oziroma prostovoljnih zavarovalnih polic. Ukrepi, ki jih ima na voljo, kažejo, da bo plačilo za stroške dolgotrajne oskrbe v vsakem primeru prišlo iz žepov davkoplačevalcev.

Angleži, sodeč po raziskavi, ki jo je to poletje opravila organizacija Just Group, čedalje manj verjamejo, da bo država sposobna poravnati stroške njihove dolgotrajne oskrbe. Kar tretjina vprašanih je odgovorila, da bi bili za financiranje varne starosti pripravljeni prodati svoje stanovanje ali hišo.