Morje žareče lave se tiho zliva v ocean

Pozno zvečer ognjenik, ki je aktiven od 19. septembra, več sto metrov v nebo bruha razžarjeno, živo oranžno lavo. Tla pod nogami se tresejo. Na La Palmi so potresi pete in šeste stopnje po Richterjevi lestvici že dolge tedne del vsakdanjika. Ognjenik je glasen, zelo glasen. Bobni, rohni, ropota; z določeno frekvenco. Iz njega na vse strani neba letijo manjši in tudi večji kosi magme. To so (lahko) ubijalski projektili – naravno topništvo.

Potoki goste lave iz vulkana še vedno tečejo proti Atlantskemu oceanu in se s klifov zlivajo v morje. FOTO: Matjaž Krivic

Čez dan se čez zahodni del otoka premika velikanski kataklizmično grozeč siv vulkanski oblak. V nedeljo zjutraj sta lokalne vulkanologe presenetili dve novi ognjeniški luknji, iz kateri bruha lava. Ta je ubrala nekaj novih poti. Hitro se približuje najbližjim vasem. Zaudarja po žveplu. Na zahodu otoka, kamor močan veter nosi neskončne količine vulkanskega peska, je zdaj nemogoče živeti. Do petka, ko se je veter obrnil, je bilo podobno tudi na vzhodu. Oster črn pesek je zasul bazen, ceste, hotelska dvorišča, obdelovalne površine. Marsikje se zdi, da je deževal črn sneg, izpod katerega, sem ter tja, štrlijo križi, strehe, nagrobniki. Podobe so (post)apokaliptične. Je tako videti konec ali začetek sveta?

Vsaj tretjina otoka velja za zaprto, »ekskluzivno« območje, kamor imajo s posebno dovolilnico, seveda, kadar je dovolj varno, dostop le gasilci, vojaki, reševalci in ekipa vulkanologov. Zaradi nevarnosti zadušitve s strupenimi plini in neskončnega morja lave, ponekod visokega več deset metrov, ki je odneslo več vasi, je bilo z domov evakuiranih več kot 7000 ljudi (od skupaj 84.000, kolikor jih živi na tem kanarskem otoku). Večina jih živi po hotelih in pri sorodnikih. Španske oblasti zanje že postavljajo nova domovanja. A ljudje so jezni, žalostni. Želijo nazaj, domov. Čeprav vedo, da to ni mogoče. Da to, skoraj gotovo, nikoli več ne bo mogoče. Vulkan je – blagi čudež – do zdaj vzel le eno človeško življenje. Pred tremi tedni so se pod 70-letnim domačinom, ki je čistil vulkanski prah s strehe hiše, ki jo je zalila lava, podrli zidovi. Padca ni preživel.

Presenečenje tudi za vulkanologe

Čez dan se čez zahodni del otoka vali velikanski, kataklizmično grozeč siv vulkanski oblak. FOTO: Matjaž Krivic

»Preden je vulkan izbruhnil, so se tla nekaj dni tresla. Ljudje so govorili, da se pripravlja izbruh, a ti so na La Palmi in nasploh na Kanarskih otokih tako redki, da jim nisem verjel,« je pred prazno mehiško restavracijo v mestecu El Paso, ki ga zaradi odličnih razgledov na bruhajoči vulkan že več tednov oblegajo turisti z vsega sveta, dejal domačin Paulino. Restavracijo, kjer streže, so odprli dva tedna pred izbruhom. Posli so nemudoma zacveteli. »Nekaj časa si nihče ni upal priti sem. Lava teče tu mimo, celotno območje je bilo hudo prizadeto. Veliko mojih prijateljev in znancev se je moralo izseliti. Nekaterim je lava pokopala hiše, podjetja, vrtove,« je v mestecu, ki ga je prav tako zapustilo veliko ljudi, pripovedoval mladenič, ki pravi, da je zaradi izbruha vulkana in potresov gotovo vsaj blago travmatiziran. »Najprej sem se čudil naravi. Moči, potenci. Zdaj pa samo upam, da se vulkan čim prej umiri in bomo lahko normalno živeli naprej. Prejšnji teden je ves čas deževalo. Črn, prašen dež. Vse je bilo umazano. Dvakrat na dan sem moral čistiti,« je dodal Paulino, ki se sprašuje, kdaj se bo vse skupaj končalo.

Mehiško restavracijo v mestecu El Paso že več tednov oblegajo turisti z vsega sveta, ker je od tod odličen razgled na bruhajoči vulkan. FOTO: Matjaž Krivic

A tega ne vedo niti vulkanologi. Alicia Felpeto iz španskega Nacionalnega geološkega inštituta (IGN) nam je na terenskem sedežu svoje sedemčlanske ekipe, ki se je sredi septembra naselila v cerkvi v El Pasu, od koder se na bobneči in bruhajoči ognjenik Cumbre Vieja ponujajo izjemni razgledi, povedala, da so vulkanski izbruhi na Kanarskih otokih po navadi trajali 24 do 48 dni. Cumbre Vieja je ta čas že dodobra prekoračil. »Ničesar ne moremo napovedati. Ta izbruh ni bil pričakovan. Traja dolgo. Čeprav se je vmes že umiril in je kazalo, da se izbruh počasi končuje, se je njegova aktivnost prejšnji teden spet okrepila,« je med številnimi turisti, domačimi in tujimi, ki so izpred moderne katoliške cerkve zrli v dejansko prapočelo stvarstva, povedala španska vulkanologinja. »Varnost je subjektivna. Ravnamo se, dobesedno, po vetru. Treba je biti izjemno previden. Za nas, vulkanologe, pa je to življenjska priložnost. Od tako blizu – in skoraj doma – opazovati takšen izbruh je neverjetna izkušnja. Vsak dan se učimo. Marsikaj – od novih majhnih ognjenikov do letečih bomb iz magme – je za nas nekaj povsem novega. Upamo le, da ne bo več smrtnih žrtev in da bodo ljudje na La Palmi lahko kmalu normalno zaživeli. Morda, morda pa se bodo morali naučiti živeti z aktivnim ognjenikom,« je dodala Alicia Felpeto.