Mirovni načrt za Sirijo že obstaja

Razvoj dogodkov v Siriji in na širšem Bližnjem vzhodu v zadnjih 14 dneh pred nas postavlja mnogo vprašanj, hkrati pa nam ponuja malo odgovorov. V poplavi novičarskega poročanja je težko pred očmi ohraniti širšo sliko, a le ta nam omogoča polno razumevanje dogajanja. Jasno je, da so v času propadanja unipolarnega globalnega reda svetovne sile povezane v različne bloke, njihovo spopadanje pa se odvija na različnih frontah po svetu.

Nedavna sprememba stališča Ukrajine do mirovnih pogajanj sumljivo sovpada z umikom Rusije iz Sirije. Razumljivo je, da se bo z menjavo oblasti v Siriji končala dobava iranskega orožja in vseh drugih oblik pomoči Hezbolahu, s čimer je Izrael v enem zamahu razorožil tako Sirijo kot Libanon ter si odprl prostor za nadaljnje genocidalne akcije v svoji okolici in popolno podreditev palestinskega ljudstva. Za najbolj nejeverne pa nam je nedavna medijska kampanja okoli džihadista Džolanija, ki jo je izvedel CNN, pokazala, kako hitro in enostavno je mogoče iskanega terorista pretvoriti v upornika, rešitelja in novega vodjo države. Vse to nam daje vedeti, da na omenjene in mnoge druge trenutne vojne v svetu ne moremo več gledati kot na ločene vojaške spopade, temveč kot na različne fronte tretje svetovne vojne.

Na Bližnjem vzhodu so se do nedavnega spopadali štirje načrti ureditve regije:

• zahodni načrt ali Novi Bližnji vzhod (NBV), ki predvideva razorožitev in uničenje vseh državnih in nedržavnih entitet, ki nasprotujejo evroatlantski hegemoniji, ter popolno vključitev regije v globalni kapitalistični sistem. Podlaga za NBV so tako imenovani abrahamski dogovori o normalizaciji odnosov med Izraelom in nekaterimi arabskimi državami. Ob realizaciji tega načrta, ki ga je Netanjahu lani predstavil tudi v ZN, bi Izrael postal glavna regionalna sila;

• turški ali neoosmanski načrt, ki predvideva ponovno vzpostavitev turške hegemonije na območju nekdanjega Osmanskega imperija. Turška vojska neposredno ali prek svojih plačancev trenutno sodeluje v vseh vojnah v regiji (Libija, Azerbajdžan …), okupira dele Cipra, Sirije in Iraka ter želi ohraniti regionalno prvenstvo pred Izraelom. Neoosmanski načrt vključuje tudi Balkan: Turčija je vojaško prisotna v BiH, v vseh državah pa postaja ena glavnih investitork in trgovskih partneric;

• iranski načrt oziroma šiitski polmesec, ki je še pred tednom dni povezoval območja pod nadzorom šiitskih državnih in nedržavnih entitet. Iz Irana se je z vojaki, orožjem in drugimi materiali oskrbovalo sirsko vojsko, Hezbolah, šiitske milice v Iraku ter druge skupine, ki so se bile pripravljene bojevati proti Izraelu in zahodnim okupacijskim vojskam ter njihovim plačancem – primarno za cilje Rusije in Irana;

• kurdski načrt oziroma demokratični narod, ki predlaga konfederalno ureditev življenja v multikulturni regiji, kot je trenutno organizirano območje pod samoupravo Demokratične in avtonomne administracije severne in vzhodne Sirije (DAANES), znano tudi kot Rožava. Predlog temelji na samoorganizaciji verskih in etničnih skupnosti po načelih radikalne demokracije, ženske revolucije ter ekološkega razvoja. Čeprav so predlog razvili znotraj kurdskega gibanja svobode, ta ne predpostavlja privilegijev za kurdski narod niti ustanovitve kurdske nacionalne države, temveč pomeni avtonomijo in sobivanje vseh skupnosti, z organiziranimi ženskami na čelu.

Pravno in realno stanje

V zadnjih letih, po tako imenovanem dogovoru iz Astane, je v Siriji vladalo sorazmerno zatišje z občasnimi spopadi med džihadisti in sirsko vojsko, v medijskem mrku pa se je ves čas odvijalo turško bombardiranje Rožave, h kateremu se bomo vrnili malo kasneje. Splošno premirje med svetovnimi silami se je končalo konec novembra, ko so Hajat Tahrir Al Šam (HTŠ) in Sirska nacionalna vojska (SNA), džihadisti s podporo Turčije in nekaterih drugih zahodnih držav, krenili v ofenzivo s severne strani, z južne pa so območja pod nadzorom režima napadle milice, urjene ali podprte s strani ZDA in Združenega kraljestva. Sirska vojska se je predala praktično brez boja, kar ne bi smelo biti presenečenje; že leta so glavno bojno silo predstavljali borci Hezbolaha (ki so se v zadnjem letu premaknili nazaj v Libanon), pogosto odločilno zračno podporo pa so zagotavljale ruske sile (ki so prezasedene na ukrajinskem bojišču). Katastrofalne gospodarske razmere z milijoni notranje razseljenih beguncev ter mednarodnim embargom, ki jih je še poslabšal lanski potres, so iz sirske vojske in Asadovega režima na splošno naredile votlo lupino, za katero se ni pripravljen nihče več boriti. Glede na to, kako hitro se je predala vojska in da državni birokratski aparat deluje nemoteno naprej (še na veleposlaništvu v Moskvi so le zamenjali zastavo), je videti, kot da je bila »ofenziva« bolj stvar uskladitve pravnega stanja z realnim.

Umik Rusije je verjetno prišel v zameno za dogovor na ukrajinski fronti, Iran pa se vse od helikopterske nesreče predsednika Raisija in atentata na vodjo Hamasa Hanijo Izraelu postavlja po robu z vse bolj simboličnimi akcijami. A umik Rusije in Irana ni pomemben le zaradi padca Asada, temveč predvsem zato, ker se je s tem prelomil šiitski polmesec in iranska tako imenovana os odpora. Libanonski Hezbolah je s tem odrezan od iranske pomoči in po likvidaciji celotnega vrha organizacije to bržkone pomeni postopni konec boja z Izraelom. Slednji se je tako znebil glavnega rivala v neposredni soseščini, za vsak primer pa te dni izvaja celo največji zračni napad v svoji zgodovini, s katerim uničuje skladišča, orožje, letališča, ladjevje in druge ključne vojaške točke v Siriji. Dejstvo je, da je iranski in s tem ruski načrt za Sirijo in širšo regijo propadel.

Praznovanje v starem delu Damaska po padcu dinastije Asad. FOTO: Ammar Awad/Reuters

Na mizi torej ostajajo trije načrti: NBV, neoosmanizem in demokratični narod. Čeprav sta ZDA in Turčija zaveznici v zvezi Nato, pa turška ekspanzionistična zunanja politika ni vedno usklajena z ameriško oziroma zahodno. To se jasno kaže v Libiji in Iraku, ki sta si ju Turčija in ZDA že razdelili na lastne interesne cone, pa tudi v Siriji, kjer podpirata različne oborožene skupine, saj se zavzemata za nekoliko drugačne cilje: ena pomembnih razlik med NBV in neoosmanskim načrtom se vidi v sporih okoli vzpostavitve logističnih koridorjev – energetika, optični kabli, železnice, ceste, pristanišča itd. NBV predvideva koridor IMEC (Indija–Bližnji vzhod–Evropa), iz katerega je Turčija izpadla, zato slednja načrtuje lastno povezavo med Perzijskim zalivom in Balkanom.

Turška strategija

Z namenom širjenja svojega neoosmanskega načrta in uničenja kurdskega načrta demokratičnega naroda, ki predvideva tudi večetnično in demokratično Turčijo, si Turčija pod pretvezo varovanja meje neposredno priključuje ozemlja v Siriji in Iraku. V preteklih letih je na severu Iraka zgradila več kot 40 vojaških baz, iz katerih izvaja vojaške operacije, ki naj bi bile uperjene proti borkam in borcem Delavske stranke Kurdistana (PKK), a stalni vojaški napadi so prav tako razselili tamkajšnje vaške skupnosti. V Siriji je Turčija po letu 2016 vzpostavila tri okupacijske cone, v katerih je z likvidacijami, preganjanjem, ugrabljanjem, posiljevanjem, poturčevanjem ter drugimi sistemskimi praksami nasilja – pa tudi sočasnim naseljevanjem arabskih beguncev z drugih koncev Sirije – popolnoma spremenila demografsko sestavo. Poleg tega v medijskem mrku Turčija stalno izvaja zračne napade z brezpilotnimi letali na civilne in vojaške predstavnike DAANES ter tamkajšnjo civilno infrastrukturo.

Del turške strategije v Siriji je tudi podpiranje različnih džihadističnih milic, med njimi Al Nusre ali HTŠ in Sirske nacionalne vojske (SNA), ki se tudi same med seboj pogosto bojujejo za prevlado. Zdi se, da je Turkom strategija »deli in vladaj« ušla izpod nadzora, saj je HTŠ prevladal nad drugimi džihadističnimi milicami v Siriji. V želji po ohranjanju svojega vpliva je Turčija v kaotičnih razmerah zadnjih dni poslala SNA v juriš nad Rožavo. Posledično je SDF (Sirske demokratične sile, varnostna struktura DAANES) primoran opustiti operacije zoper speče celice Islamske države, ki se spet organizirajo, saj po celotni Siriji odpirajo zapore in na prostost izpuščajo borce IS.

Demokratični narod

Koncept demokratičnega naroda je v iskanju miroljubne rešitve za Bližnji vzhod oblikoval idejni vodja kurdskega gibanja svobode Abdullah Öcalan, ki je že 25 let brez pravičnega sojenja kot politični zapornik v popolni izolaciji zaprt na turškem zaporniškem otoku Imrali. Kurdski načrt se zadnjih 12 let uresničuje v obliki Demokratičnih avtonomnih regij Severne in Vzhodne Sirije oz. Rožave, ki predstavlja približno tretjino ozemlja Sirije in je pod nadzorom Sirskih demokratičnih sil (SDF). Regiji je samoodločbo priborila revolucija leta 2012, ko so prej podtalno organizirani sveti in institucije (predvsem) kurdskega prebivalstva ob krizi Asadovega režima oblast nadomestili z avtonomnimi strukturami skupnega upravljanja družbe. Organiziranje družbe so utemeljili na treh glavnih načelih.

• Revolucija v Rožavi je ženska revolucija, ki poteka pod geslom, da osvoboditev družbe ni mogoča brez osvoboditve žensk. Ženske so ob splošnih strukturah, kjer vsaka izvršna funkcija obstaja kot sopredsedstvo moškega in ženske, organizirane še v svoje lastne avtonomne vojaške in civilne strukture. So avantgarda revolucije.

• Revolucija deluje po principih radikalne demokracije, organizirane v lokalnih svetih, interesnih skupinah, ženskih skupščinah ter etničnih in verskih skupinah. Vzporedno s sistemom svetov deluje avtonomna administracija, ki namesto države koordinira in izvaja večje projekte na širšem ozemlju Rožave.

• Revolucija deluje po ekoloških principih, kar pomeni, da želi družbo razvijati na sonaraven način, v katerem narava ni le nabor surovin, namenjenih izkoriščanju. Zaradi vojnega stanja in prejšnjega kolonialnega izkoriščanja regije v izvedbi centralne oblasti v Damasku je ta vidik najbolj zapostavljen.

V temelju revolucionarnega projekta je tudi koncept demokratičnega ljudstva oziroma demokratičnega naroda. Gre za način razumevanja in organiziranja raznolikega etničnega, verskega in kulturnega prebivalstva regije, ki ga ne želijo homogenizirati v nacionalno kulturo (kot so v času režima stranke Baas hoteli vse prebivalstvo bolj ali manj nasilno arabizirati), temveč omogočiti kar najširše vključevanje vseh ljudi v regiji v skupen politični proces, znotraj katerega rešujejo družbene probleme spoštljivo in miroljubno. Revolucija je od začetka vojne v Siriji organizirala vojaško samozaščito, uspelo ji je s političnimi procesi preprečiti notranje sektaško nasilje, okrepiti vlogo organiziranih žensk, ki so postale vodilna sila sprememb v družbi, ter omogočiti različnim etničnim, verskim in jezikovnim skupinam njihovo kulturno, politično in varnostno avtonomijo.

Čeprav je predlog demokratičnega naroda podalo kurdsko gibanje, je danes jasno, da so ga za svojega vzele tudi mnoge druge tamkajšnje skupnosti, od arabskih plemen do različnih krščanskih ločin. Območja severne in vzhodne Sirije so trenutno ena redkih v zahodni Aziji, kjer raznolike skupine ne glede na zgodovinske zamere gradijo skupno prihodnost. To je še najbolj jasno prek organiziranja žensk, ki so v vsakdanje življenje tamkajšnjih skupnosti prenesle izkušnje štiridesetletnega gverilskega boja Delavske stranke Kurdistana (PKK). Tovarišice niso vzpostavile le avtonomnih ženskih vojaških struktur, o katerih smo lahko brali v času boja proti Islamski državi, temveč postavljajo lastna načela osvoboditve od patriarhata; avtonomne univerze, v katerih raziskujejo jineolojî – žensko znanost; izvajajo antipatriarhalna izobraževanja za moške; ustanavljajo ženske zadruge, žensko vas Jinwar, ženske hiše (mala Jin) ter druge avtonomne institucije, skozi katere se lahko ženske, odmaknjene od moške dominacije, svobodno organizirajo. Tako se ženske osvobajajo patriarhalnih opredelitev, ki jih omejujejo na obstoj izključno kot matere, hčere, sestre ali ljubimke.

Džihadistične skupine

Medtem so džihadistične skupine – na čelu s tistimi, katerih vodilni član je bil tudi Mohamed al Džolani – ženske iz manjšinskih skupnosti ugrabljale, pobijale, posiljevale in prodajale v sužnost, arabske ženske pa zapirale v domove ter jih sistematično izključevale iz vseh polj družbenega življenja. Danes, ko imajo zahodni mediji in politiki polna usta besed o tem, kako se mora HTŠ dokazati v svojem odnosu do manjšin, nobena od evropskih feminističnih zunanjih ministric ne omenja položaja žensk v salafističnem redu. V preteklih letih je slogan Džin, džijan, azadi (Ženska, življenje, svoboda) iz Irana preplavil ves svet, a žal pogosto iztrgan iz konteksta kurdskega revolucionarnega boja, v katerem je nastal. Površinsko razumevanje kurdskega boja kot nacionalnega, opozicijskega ali separatističnega je možno le ob nepoznavanju ideološkega, intelektualnega in emocionalnega dela revolucionark. Ženska revolucija si ne prizadeva za vzpostavitev države ali le za osvoboditev določenega teritorija, temveč se bori za osvoboditev od pettisočletne vladavine patriarhata.

HTŠ, SNA ali katerakoli druga islamistična milica ni rešitev za Sirijo, ni rešitev za sirsko družbo, ni rešitev za sirske ženske, je kvečjemu rešitev za Izrael, Turčijo, ZDA in druge zahodne imperialne sile, ki bodo privatizirale naravne vire, družbo – znotraj nje predvsem ženske – pa prepustile na milost in nemilost najbrutalnejšim izrazom patriarhalnega nasilja. Tovrstna dominacija se ne more na nobeni točki imenovati mir. Edini zares mirotvoren predlog za Sirijo in celotno regijo je predlog demokratičnega naroda. Preteklih dvanajst let dokazuje, da nikakor ne gre za utopijo, temveč za še kako uresničen kolektivni napor raznolikih ljudi, združenih v boju za svobodo in mir.

Ostranjevanje podob sirskega voditelja in njegovih zaveznikov. FOTO Umit Bektas/Reuters

Seveda ne trdimo, da je uresničevanje tega predloga minilo brez težav in kontradikcij, ki so neizogibne v vsaki revolucionarni situaciji. Nasilje nad ženskami in zlorabe oblasti so še vedno del tamkajšnjega vsakdana, kot tudi – na bolj sistemski ravni – dogovori s sirskim režimom ali pa prodaja nafte in iskanje zaščite pri Američanih. Avtonomna administracija je v vsakem trenutku gradila taktična zavezništva, ki so ji v kaosu tretje svetovne vojne omogočila preživetje, a je ob tem dala jasno vedeti, da kot pogoj za tranzicijo razume mir. Njihova zaveza graditvi svobodne družbe znotraj meja Sirije pa je očitno preveč moteča tako za »reformirane upornike« kot za Turčijo, genocidalno članico Nata, ki si z vsemi mogočimi orožji prizadeva za dokončno uničenje revolucionarnega projekta. Pa tudi za vsako od članic in EU v celoti, ki ob svojem podpiranju nove sirske vlade mižijo pred uničevanjem in razseljevanjem, ki ga je »tranzicija« spet pognala v tek. To, kar Turčija počne z džihadističnimi skupinami, počnejo ZDA in EU z vsem Bližnjim vzhodom. Sočasno podpirajo Turčijo, Izrael, SDF ter džihadistične skupine, s čimer ohranjajo boj vseh proti vsem, same pa si v zameno za podporo jemljejo naravne vire, omogočajo ekspanzijo Izraela in omejujejo Iran.

Koristi od vojne

Tako zahodni globalisti kot vzhodni suverenisti ne razmišljajo o vzpostavljanju pogojev za mir. Politične opcije, ki trenutno obstajajo na globalni ravni, vse preveč profitirajo od vojne, da bi jo končale ali omilile. Čeprav v Sloveniji danes ne poteka vojna, posledice vojne tudi pri nas čuti vsa družba: povečuje se intenzivnost dela, vse več je patriarhalnega nasilja, družbeno tkivo razpada zaradi pritiskov trga, normalizira se vojno stanje, delavstvo je vsak dan revnejše.

Slovenska civilna družba, vključno z mediji, bi morala ne glede na geografsko oddaljenost in ne glede na ideološke razlike podpirati projekte, ki vzpostavljajo trajen in dostojanstven mir, ter od politične elite zahtevati, da edinstveno priložnost sodelovanja Republike Slovenije v varnostnem svetu ZN uporabi za podporo dejanski demokraciji, vodilni vlogi žensk in miru onkraj evroatlantskih parol.