Mesto, ki se spreminja v oder gledališča senc

Prebivalci Hongkonga, ki so šli prejšnji teden dvakrat na ulice, da bi preprečili sprejetje zakona o izročitvi osumljencev Kitajski, so v soboto dosegli veliko zmago. Šefinja območne vlade Carrie Lam je namreč odpovedala parlamentarno razpravo o zakonu. A to ljudem ni bilo dovolj.

V nedeljo so se znova zbrali na demonstracijah in zahtevali, da se sporni zakon za vedno umakne z dnevnega reda, Carrie Lam pa nemudoma odstopi. Šefinja hongkonške vlade je v soboto pred novinarji potrdila, da bodo razpravo o zakonu preložili za nedoločen čas, se je pa ves čas izogibala vprašanjem o odstopu. »Dajte nam še eno priložnost,« je dejala in dala s tem posredno vedeti, do kod je v tem trenutku pripravljena sklepati kompromise.

Sicer pa je bilo to, kako bo Carrie Lam odgovorila na jasno zahtevo ljudstva, določeno v petek, ko se je v Shenzhenu sestala z namestnikom premiera Han Zhengom, nato pa sklicala izredno sejo hongkonške vlade, ki je trajala 15 ur – vse do polnoči. In s tem se je Hongkong spremenil v oder tradicionalnega gledališča senc. Kitajsko politično vodstvo je iz bližnjega Shenzhena premikalo vzvode, Carrie Lam in člani njene vlade pa so skakljali pred reflektorji območne javnosti kot lutke, narejene iz oslovskega usnja.

 

In naj se je premierka še tako trudila ustvariti vtis, da osebno odloča o usodi spornega zakona, je bilo več kot očitno, da je Carrie Lam zgolj posrednica med Pekingom in Hongkongom in da bo to vlogo igrala, vse dokler ne bosta obe strani ugotovili, da je preslaba marioneta in da bolj škodi kot koristi ohranjanju iluzije o avtonomnosti nekdanje britanske kolonije.

»Če ne bo hotela v celoti umakniti spornega zakona, bo to pomenilo, da se tudi mi ne bomo vdali,« je dejala Claudia Mo, poslanka v območnem parlamentu in ustanoviteljica stranke z imenom Hongkong na prvem mestu. »Če bo ostala ona, bomo ostali tudi mi (na ulicah).«

Številni hongkonški analitiki opozarjajo, da je celotna kriza v Hongkongu zdaj že močno prerasla vprašanje zakona o izročitvi. Kitajsko politično vodstvo je zaskrbljeno, saj zaradi politične negotovosti vse več hongkonških tajkunov svoj kapital iz Dišečega pristanišča umika na bolj varna območja. Del aktivistov se celo premišljeno osredotoča na gospodarstvo v prepričanju, da bi lahko prav s tem, ko bi finančnemu sektorju prizadejali omejeno škodo, pripomogli k ohranitvi vsaj tiste stopnje avtonomije, kakršno je Hongkongu zapustila bivša kolonialna oblast.

Skupnost majhnih podjetnikov se je pozitivno odzvala na pozive aktivistov, naj z zaprtjem prodajaln, medijev, odvetniških pisarn, prevozov in gostinskih objektov izkažejo naklonjenost demonstrantom. Tako kitajska vlada kot veliki kapital postajata vse bolj zaskrbljena zaradi napovedi finančne hiše Fitch Ratings, češ da bi se hongkonški visoki status utegnil znižati, če bi bila kakorkoli ogrožena demokracija 7,5-milijonskega mesta. Zato je dalo vodstvo v Pekingu zeleno luč za zamrznitev parlamentarne razprave o spornem zakonu. A le redki verjamejo, da se bo Kitajska zakonu povsem odrekla.

V val protestov proti spornemu zakonu pa se vpleta še cela vrsta drugih območnih problemov, za katere ne ponujata rešitev ne hongkonška vlada ne kitajsko politično vodstvo. To, da je med demonstranti veliko mladih, opozarjajo posamezni hongkonški analitiki, je posledica dejstva, da se med mladimi vse bolj širi občutek brezperspektivnosti, saj jih je močno prizadela rast cen nepremičnin, ki določajo skupno raven življenjskih stroškov.

Se pa tudi hongkonški aktivisti delijo na zmerne in radikalne, pri čemer najbrž ni treba posebej pojasnjevati, za kaj se zavzemajo slednji. V dosedanjih protestih je bilo poškodovanih okoli 80 ljudi. Čeprav je Carrie Lam poudarjala, da je bilo med njimi 20 policistov, so se aktivisti za hongkonško neodvisnost osredotočili predvsem na protestnika, ki se je smrtno ponesrečil v soboto, ko je padel z ladje, na katero je poskušal obesiti transparent s pozivom k bojkotu zakona o izročitvi.

»Dobro se spominjamo, kaj se je zgodilo pred tridesetimi leti, ko so se študentje mirno zbrali na Tiananmenu,« je vse skupaj komentiral umetnik Ai Weiwei. »Na koncu vsega so bili tanki in veliko ranjenih ali ubitih. V takšni družbi bi se lahko to kaj hitro zgodilo tudi v Hongkongu.«