Macron je pokopal duha s Sorbone

Bruselj – Francoski predsednik Emmanuel Macron je z drastičnimi ocenami položaja v EU in zlasti Nata še okrepil zunanjepolitično ofenzivo, v kateri skorajda nima zaveznikov in mora poslušati številne kritike.

V intervjuju za londonski Economist sta bili posebno odmevni Macronova diagnoza o »možganski smrti« Nata in skoraj apokaliptična ocena o EU na robu prepada. Macron, ki je septembra 2017, nekaj mesecev po začetku mandata, na Sorboni predstavil ambiciozne načrte za EU, je očitno globoko nezadovoljen s pripravljenostjo evropskih držav na čelu z Nemčijo za uresničevanje njegovih ciljev o suvereni Evropi, tudi na vojaškem področju. To, da se EU v času Donalda Trumpa ne more več zanesti na ZDA, je že tako mantra zadnjih let, tudi kanclerke Angele Merkel.



Toda kanclerka še vedno vidi čezatlantske odnose kot temelj evropske varnosti. »Evropska unija ne more braniti Evrope,« je na nemškem radiu Deutschlandfunk med odzivanjem na Macronov nastop povedal generalni sekretar Nata, Norvežan Jens Stoltenberg. Evropske države nimajo dovolj zmogljivosti, šele v zadnjih letih krepijo naložbe v obrambo. Položaj se najbolj zrcali v vodenju štirih Natovih večnacionalnih bojnih skupin, ki so razmeščene v treh baltskih članicah in Poljski za odvračanje Rusije. Po brexitu bo le eno od teh vodila članica EU, Nemčija.

Nenadomestljiva jamstva

Stoltenbergova logika je, da bi distanciranje Evrope od ZDA lahko povzročilo cepitve v EU. Za vzhodnoevropske članice, ki imajo drugačno zgodovinsko izkušnjo z Rusijo in spremljajo moskovski revizionizem s precej nemira, so Natova (ameriška) varnostna jamstva nenadomestljiva. Že tako imajo veliko dvomov o Macronovem zbliževanju z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Da iz Moskve prihajajo pozitivni odzivi na Macronove besede o Natu, v takšnih okoliščinah ne more biti presenetljivo.

Argumentov za oceno, da se ZDA ne poslavljajo od Evrope, je dovolj. Po izbruhu ukrajinske krize so napotili nove enote na staro celino tako v okviru Nata kot bilateralno. Stoltenberg je navedel dejstvo, da so leta 2013 ZDA odpeljale zadnji tank iz Evrope. Nato so se začeli vračati. Je pa ključen strateški obrat, ki se je okrepil v času predsednika Baracka Obame: preusmeritev v pacifiški prostor. V celotni zgodbi je očitno paradoksalno, da imajo Macron in ZDA enako pričakovanje: Evropa mora narediti več za lastno varnost. Tako je njegov nastop le še ena budnica za uspavano staro celino.

Ambicije kot vir težav

Macron ni bil kljubovalen le pri Natu, temveč tudi pri drugih temah, kot je javnofinančna politika v EU. Zahteve Nemčije in drugih severnih članic za primanjkljaj, ki ne sme preseči 3 odstotkov BDP, je pripisal nekemu drugemu stoletju. Vztrajal je pri nasprotovanju širitvi – z neprepričljivimi argumenti. Z navedbami, da je BiH bomba, ki tiktaka ter se spopada s težavami z vračanjem džihadistov, je znova pokazal, da ni najboljši poznavalec zapletenih razmer na Balkanu.

V bruseljskih krogih velja, da bi lahko njegove velike ambicije po vodenju – če ne bodo ukročene – povzročile še večje težave v EU.