Ni dolgo trajala prekinitev ognja, o kateri sta se s posredovanjem Rusije dogovorili vojskujoči se južnokavkaški državi. Kakor je običajno v vojni za Gorski Karabah, ki traja od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, tudi tokrat za kršitev sporazuma Armenija in Azerbajdžan obtožujeta drug drugega.

»Vidimo, da dogovora ne spoštujejo povsem,« je danes po ponovnem srečanju z armenskim kolegom Zograbom Mnacakanjanom previdno izjavil ruski zunanji minister Sergej Lavrov. Ni se hotel izjasniti, kdo je prvi prekršil »humanitarni sporazum«, ki sta ga v ranih sobotnih urah po maratonskih pogajanjih, ki so potekala pod njegovo taktirko, sklenila njegova kolega iz Armenije in Azerbajdžana, Mnacakanjan in Jejhun Bajramov.



Poročevalci iz v zadnjem času najbolj obstreljevanih območij na obeh straneh fronte so sprva sporočili, da so s prekinitvijo ognja, ki naj bi začela veljati v soboto opoldne, zamujali, a vsaj v prvih urah ni bilo večjih kršitev. V nekatera azerbajdžanska mesta so se vrnili ljudje, ki so zbežali pred napadi, iz zaklonišč so prilezli na plan prebivalci prestolnice samooklicane republike Arcah oziroma Gorski Karabah Stepanakert.



Takšnih spopadov, kakor so sedanji, ki so se začeli 27. septembra, ni bilo od leta 1994, ko sta mladi državi, nekdanji sovjetski socialistični republiki, podpisali sporazum o prekinitvi ognja. Azerbajdžan je dejansko izgubil nadzor nad ozemljem, ki je uradno še njegovo. Novo premirje, ki so ga v soboto sklenili v Moskvi, je imelo kratek rok trajanja: okoli pete popoldne so spopadi znova izbruhnili. Baku je obtožil Erevan, da je začel obstreljevati azerbajdžanska mesta globoko v notranjosti države in neuspešno poskusil ponovno zavzeti nekatera območja, ki so jih v zadnji ofenzivi »osvobodili« azerbajdžanski vojaki, Armenija, ki je te obtožbe odločno zanikala, je okrivila Azerbajdžan za nove raketne napade na civilno prebivalstvo v Stepanakertu.

Še daleč do pogajanj

Lavrov je optimistično napovedal, da dogovor še ni mrtev in da bosta vojskujoči se strani prekinili spopade. Sporazum, ki naj bi omogočil, da si sovražnici izmenjata padle vojake in vojne ujetnike, je veljal le nekaj ur, a o njegovi dolgotrajnosti si že prej ni nihče delal utvar. Dogovor je bil zgolj humanitarne narave, saj v Moskvi diplomatskih oziroma političnih pogajanj o poskusu trajnejše rešitve krize ni bilo. Sprti strani imata preveč različna stališča, da bi se lahko njuni predstavniki posedli za pogajalsko mizo.



Iz Azerbajdžana in njegove mednarodne pokroviteljice Turčije je bilo v zadnjem času večkrat slišati natančne in ostre pogoje za konec vojne: Baku mora pripraviti natančen urnik umika z okupiranih ozemelj v Gorskem Karabahu, ki ga ima mednarodna skupnost za del Azerbajdžana. V Armeniji, ki jo vojaško varuje članstvo v »ruskem Natu«, Organizaciji pogodbe o kolektivni varnosti, tega ultimata nočejo sprejeti. Še več, v Erevanu, kjer imajo neuradni nadzor nad samooklicano republiko, a tudi sami doslej niso uradno priznali suverenosti tega najstarejšega zamrznjenega konflikta na območju nekdanje Sovjetske zveze, so zagrozili, da bodo priznali samostojnost »neodvisnega« Gorskega Karabaha.