V nadaljevanju peberite:

Kitajsko politično vodstvo je potrebovalo več kot en dan, da je objavilo svoje stališče o poskusu vojaškega udara Jevgenija Prigožina, voditelja paravojaške vojske Wagnerjeva skupina.

»Ker je Rusija prijateljska soseda in vseobsegajoča strateška partnerica za novo ero, jo Kitajska podpira pri ohranitvi nacionalne trdnosti, pa tudi pri uresničevanju razvoja in blaginje,« je izjava zunanjega ministra, ki so jo objavili v nedeljo zvečer.

Toda preden je tiskovni predstavnik ta stavek dodal na uradno stran zunanjega ministrstva, je ruski namestnik zunanjega ministra Andrej Rudenko priletel v Peking na sestanek s kitajskim zunanjim ministrom Qin Gangom ter njegovim namestnikom Ma Zhaoxujem. Šele nekaj ur pozneje je sledila objava kitajskega stališča, v katerem je Prigožinov upor opredeljen kot »notranja zadeva Rusije«. To je avtomatično pomenilo, da vodstvo v Pekingu o nedokončanem vojaškem udaru, vzrokih za upor in posledice, ki jih bo to imelo za avtoriteto predsednika Vladimirja Putina, ne bo reklo niti besede.

Vendar to ne pomeni, da se kitajski politični in vojaški analitiki niso poglobili v analize podrobnosti tega dogajanja. Partijski, državni in vojaški voditelj Xi Jinping mora pozorno oceniti, koliko lahko še podpira »prijatelja brez meja«, ne da bi se s tem kompromitiral kot zaveznik propadlega avtokrata, obsojenega na poraz. V nedavni preteklosti se je pokazalo, da Kitajska podpira diktatorje, ki nasprotujejo Zahodu (zlasti ZDA), a samo do trenutka, ko je jasno, da je njihova avtoriteta splahnela in da je padec neizbežen.