V nadaljevanju preberite:

Lahko smo ponosni na svojo drugačnost, a to ne pomeni, da ne moremo biti skupaj srečni, je nekoč dejal senegalski politik in poet Léopold Sédar Senghor. Njegova široka in univerzalno lepa misel je na preizkušnji tudi v Franciji, kjer je tik pred prvim krogom predsedniških volitev toliko politične napetosti in prezira, da si je težko predstavljati, kako bi se lahko Francozi kmalu po koncu volilne tekme, predsedniške aprila in parlamentarne junija, kolektivno pomirili, kar spravili: ne glede na to, kdo bo zmagovalec.

Nekakšno jurišanje je spremljati z vseh strani. Kandidat Éric Zemmour na skrajni desnici, na primer, bi, če bi bil predsednik države, ustanovil ministrstvo za remigracijo, izgnal pa, kakor je včeraj izjavil za radio France info, najmanj milijon ljudi v petih letih. Ideja ni nova, saj je že 2007. konservativec Nicolas Sarkozy sanjaril o ministrstvu za imigracijo in nacionalno identiteto, odtlej pa je v francoski družbi iz leta v leto težje biti drugi, saj je – moralno in kulturno, ne le gospodarsko – desnica vse bolj brezsramno radikalizirana. Sociolog in zgodovinar Pierre Rosanvallon, denimo, je pred dnevi v dnevniku Libération, čeprav ne prvič, za »osrednjo figuro francoske desnice« označil predsednika Emmanuela Macrona, zaradi njegove konservativnosti, avtoritarnosti in pomanjkljive socialnosti.