Italija brede še globlje v dolžniško močvirje

Bruselj – Glede na politične razmere v Italiji in načrte voditeljev tamkajšnjih vladajočih strank s podpredsednikom vlade in voditeljem Lige Matteom Salvinijem na čelu bi bilo veliko presenečenje, če ne bi bilo novih zapletov v ­odnosih z evropsko komisijo.

Na področju javnih financ so se spet razvnele politične strasti, saj Rim ne izpolnjuje danih zavez in očitno namerava s populističnimi izjavami zabresti še globlje v dolžniško močvirje. Ponavlja se zgodba iz lanske jeseni, ko je bilo več mesecev v zraku ukrepanje proti Italiji, češ da z veliko prevelikim javnim primanjkljajem vztrajno krši proračunska pravila. Na koncu leta so dosegli kompromis, s katerim je italijanska vlada naredila nekaj rezov in načrtovano proračunsko luknjo za letos vsaj nekoliko zmanjšala na 2,04 odstotka BDP. Kar je bilo za Bruselj dovolj.
 

​Slabi kazalniki

Že pogled na osnovno statistiko evropske komisije zadošča za ilustracijo razsežnosti italijanskih težav. Po spomladanski napovedi gospodarskih gibanj je Italija v vseh treh letih od 2018. do 2020. članica EU z daleč najnižjo gospodarsko rastjo. Letos naj bi znašala le 0,10 odstotka. Prihodnje leto bo z javnofinančnim primanjkljajem v višini 3,50 odstotka BDP edina članica nad trioodstotno maastrichtsko mejo. Z izjemo Grčije bo s 135,10 odstotka BDP imela najvišji javni dolg v EU. Tudi lani se je zvišal, čeprav bi se moral znižati. Zgornja dovoljena meja je 60 odstotkov …

Da bi se Italija vrnila na vzdržno pot, bi morala imeti višjo rast in nižji primanjkljaj. Salvini je napovedal nove populistične ukrepe, nižje davke in druga darila volivcem. To je razglasil za zaganjanje gospodarstva, čeprav doslej takšna politika – po statističnih podatkih – ni imela pozitivnih učinkov. Namesto obotavljivega ukvarjanja z dolgoletnimi strukturnimi težavami Italije politiki na Apeninskem polotoku raje za negativna gibanja krivijo bruseljsko politiko. Po 34 odstotkih za njegovo Ligo na evropskih volitvah je še bolj samozavesten. Koliko razumevanja bo imel Bruselj za njegove ukrepe, ni znano. Je pa včeraj z odstopom zagrozil italijanski premier Giuseppe Conte, če se vladni stranki, Salvinijeva Liga in Di Maievo Gibanje pet zvezd, ne bosta nehali prepirati.



Med Brusljem in Rimom spet krožijo pisma. V evropski komisiji pričakujejo, da bo dialog pripeljal do rezultata. Ko bodo jutri objavili redne ocene nacionalnih politik in priporočila članicam, bo italijanski dolg gotovo med temami. Da bi znova začeli postopek, ker ne spoštuje zavez iz pakta stabilnosti in rasti, ni pričakovati. Za pakt stabilnosti je že pred izbruhom dolžniške krize veljalo, da je brezzobi tiger, saj Bruselj ob francoskih in nemških kršitvah ni ukrepal. Nato so bila merila s prvo reformo pakta ublažena in, kar zadeva dolg, prožnejša.


 

​Veliko manevrskega prostora

Tudi nov sistem preverjanja proračunov, ki je nastal v obdobju krize in ni pregleden niti za strokovnjake, daje veliko manevrskega prostora. Gospodarski komisar Pierre Moscovici, denimo, se je na francoskem radiu pohvalil, da v petih letih ni kaznoval – nikogar. Vztrajne kršitve pravil lahko v skrajnem primeru pripeljejo do sankcij kazni v višini 0,20 odstotka BDP, ki je lahko še zvišana za letni »variabilni« znesek. Zlasti za časa Jean-Clauda Junckerja je evropska komisija tarča kritik, da z veliko prožnosti pri razlagah proračunskih pravil in dopuščanjem izjem spodkopava verodostojnost pakta.

Pričakovati je, da bo Bruselj pred odločanjem o ukrepih najprej počakal na jesen, ko bodo članice pripravile nove proračunske načrte. Eno od tveganj je, kako dolgo bo predsednik italijanske vlade, nestrankarski Giuseppe Conte, prenašal pustolovsko javnofinančno politiko vladajočih strank. Zapleti že ­povzročajo težave. Zahtevani donos za desetlet­ne obveznice je po podatkih MTS okoli 2,60 odstotka. Za primerjavo: za Slovenijo znašajo le še okoli 0,50, za Španijo 0,70 in za Portugalsko 0,80 odstotka. Višji stroški financiranja negativno vplivajo na gospodarsko dinamiko.