Ikeina industrija vohunjenja

Ikea ni samo trgovina s pohištvom, ampak jo v mnogih okoljih dojemajo kot družbeni fenomen – vsaj preden jo hrepeneče dočakajo –, zato močno odmeva tudi sodna zadeva, v katero se je podjetje pogreznilo v Franciji. Pred dnevi so se na sodišču v Versaillesu začela dvotedenska zaslišanja, med katerimi naj bi se izkristaliziralo, ali so med letoma 2009 in 2012 v Ikei France vohljali za zaposlenimi in s pomočjo policije preverjali tudi kandidate za službo.

Na mizi je obsežen primer, saj je – kot ga francoski mediji, denimo Le Figaro, spremljajo od blizu – v postopek vpletenih več kot sedemdeset civilnih tožnikov, približno trideset odvetnikov in šestnajst obtožencev (med njimi trinajst moških, dve ženski in pravna oseba), do konca pa naj bi ga po osmih letih preiskav pripeljali trije sodniki. Potem ko je bila prva tožba proti družbi Meubles Ikea France SAS vložena že februarja 2012 – sestavili so jo v sindikalni centrali v departmaju Seine-Saint-Denis –, je v javnosti brž odjeknil škandal, zdaj, toliko let pozneje, pa na zaslišanjih, ki se nadaljujejo vsak dan do 2. aprila, razlagajo svojo resnico o premišljeno organiziranem sistemu, malodane »industriji vohunjenja« nekateri sedanji in nekdanji direktorji, zasebni preiskovalci, policisti ter drugi.

Modus operandi

Kakor prihaja na dan, je obtoženi Jean-François Paris, na primer, ki je bil leta 2012 direktor upravljanja tveganj, že med preiskavo povedal, da je zasebnemu detektivu Jean-Pierru Fourèsu naročal poizvedbe o življenju, recimo o morebitnih tatvinah in sploh kazenskih dosjejih, tako določenih zaposlenih kot tudi kandidatov za službo. Priznal je, da je bil tak način del »utečene prakse«, »ki jo je odobrilo vodstvo« (kar nekateri zanikajo). Omenjeni zasebni preiskovalec, ki je nekdaj delal na policiji kot obveščevalec, se je nato za naročene informacije bolj ali manj zakonito obračal na policiste ... Pod drobnogledom so tudi trditve, da so konkretna imena zaposlenih oziroma tistih, ki so se potegovali za službo, direktorju Jean-Françoisu Parisu posredovali številni vodje Ikeinih trgovin po državi, on pa jih je zatem poslal Fourèsu. Sistem naj bi še posebno izmojstrili v Avignonu, kjer se je prvi mož tamkajšnje trgovine Patrick Soavi menda kar sam brez posrednikov in mimo velikega organizatorja Parisa obračal na policista (Alaina Strabonija) in mu v preverjanje izročal sezname z imeni in priimki. Izmenjava med njima je baje tekla kot po maslu, saj sta bratranca ... Avignonski primer sploh bode v oči, kajti tamkajšnjo trgovino so odprli šele leta 2010, v prvem, zelo obremenilnem mailu, ki ga je direktor Soavi poslal Straboniju, pa so bili podatki o 49 kandidatih za službo, že izbranih v ožji izbor. V policistovem odgovoru nekaj dni pozneje so bili trije med njimi označeni: eden zaradi groženj, drugi zaradi mamil in tretji zaradi žalitev policista. Predstavljati si je, da so se za službo obrisali pod nosom.

Nekdanji direktor Ikee v Franciji Stefan Vanoverbeke med prihodom na sodišče v Versaillesu Foto Martin Bureau/AFP

Breme in kazen

Obtožena šestnajsterica se v zadevi Ikea otepa različnih bremen: zlorabe profesionalne skrivnosti, goljufivega, nepoštenega in nezakonitega zbiranja osebnih podatkov, zlorabe namena obdelave osebnih podatkov, nezakonitega razkritja škodljivih osebnih podatkov ... Govoriti o vohunjenju pravno menda ni prav, laično pa se je termin v povezavi z obtoženimi že prijel. Če bodo sodniki potrdili njihovo krivdo, jih čaka od enega do deset let zapora in do 375.000 evrov globe, samo Ikeo France kot pravno osebo pa 3,75 milijona evrov kazni. Podjetje se je sicer že javno opravičilo za svoje slabo funkcioniranje, obstoj sistemskega poizvedovanja o zaposlenih pa je zanikalo.