Hongkong: dan osvoboditve?

Na tisoče demonstrantov, ki so v glavnem nosili črne majice, se je zbralo na ulicah Hongkonga, da bi ob 22. obletnici prehoda pod kitajsko oblast poslali odločno sporočilo Pekingu in svetu. Ta dan naj bi bil v nekdanji britanski koloniji praznik. A po tem, ko se je prejšnji mesec poglobilo nezaupanje med državljani in pekinško usmerjeno novo območno vlado, je bil 1. julij še ena priložnost za izražanje nakopičenega nezadovoljstva.



Skupina demonstrantov se je poskušala dopoldne prebiti v poslopje zakonodajnega sveta oziroma mestnega mini parlamenta. S kovinskimi cevmi so razbili steklene stene in okna ter s tem dali vedeti, da so najbolj zaskrbljeni zaradi za zdaj preložene razprave o zakonu o izročitvi osumljencev Kitajski.



Policija je na to odgovorila z nasiljem. Policisti so po demonstrantih udrihali z električnimi gumijevkami, uporabili pršila s poprom in poskušali demonstrante pregnati s kraja, predvidenega za slovesno proslavo, s katero naj bi zaznamovali 22. obletnico vrnitve Hongkonga v objem »matične države«. Na obeh straneh je bilo več ljudi ranjenih, to pa je, kot običajno, povzročilo negodovanje dela prebivalcev, privržencev mirnih protestov, ki veljajo za svojevrstno hongkonško tradicijo. Vendar se mladi aktivisti vse bolj nagibajo k nasilnemu izražanju nezadovoljstva in prav tukaj obstaja največja nevarnost morebitnega posredovanja Pekinga. Kitajsko politično vodstvo namreč 1. julij slavi kot dvojni praznik: letos proslavljajo na ta dan 98. rojstni dan Komunistične partije in zgodovinski preobrat, s katerim se je leta 1997 končalo dolgo »obdobje poniževanja«, ki se je začelo s porazom v opijskih vojnah sredi 19. stoletja.

Huda žalitev za partijo

Pozivi dela mladih aktivistov, da bi se moral Hongkong vrniti pod zaščito Velike Britanije ali celo znova dobiti kolonialni status, da bi si nato laže pridobil popolno samostojnost in se ločil od Kitajske, so za partijsko vodstvo v Pekingu tako huda žalitev, da je vsekakor treba pričakovati takšne ali drugačne povračilne ukrepe, s katerimi bodo Dišečemu pristanišču podvezali stopala in dodatno otežili vsak poskus, da bi znotraj kitajskih meja obdržalo visoko stopnjo avtonomije.

Za kitajskega predsednika Xi Jinpinga, ki se je pravkar vrnil iz Osake z letnega vrhunskega srečanja G20, je najbolj pereč del hongkonške drame tisti, ki prodira do ušes mednarodne javnosti in predvsem – Tajvana.



A politična kriza, ki pretresa Hongkong, ne le da neposredno povzroča škodo malim podjetnikom, temveč vnaša nelagodje tudi med velike družbe in postavlja zahodne vlade pred dilemo, do katerega trenutka lahko o vsem tem molčijo. Zaradi vsega tega vidi Xi dogajanja v Dišečem pristanišču kot neposredno nevarnost, ki grozi Komunistični partiji. Morebitni pritisk, s katerim bi zahodne države, zlasti ZDA, od partijskega vodstva zahtevale, naj da Hongkongu več politične svobode, bi lahko bistveno otežil mednarodni položaj Xi Jinpinga osebno. V trenutku, ko si želi Xi predvsem znova urediti odnose z Ameriko in predsednikom Donaldom Trumpom, na seznamu že tako težkih tem prav gotovo ne potrebuje še vprašanja Hongkonga.

Slovesno dvigovanje kitajske in hongkonške zastave so preselili v notranjost Kongresnega razstavnega središča, potem ko je na bližnjem drogu zaplapolala »uporniška« zastava s črno bauhinio. Rdeči cvet bauhinie je uradni simbol Hongkonga že od leta 1997, medtem ko se je črni cvet pojavil šele pred kratkim, in to odkar postajajo demonstracije proti območni vladi in spornim zakonom vse bolj podobne revoluciji.



Voditeljica območne vlade Carrie Lam se je po dvotedenskem molku v ponedeljek pojavila v javnosti in ponižno priznala, da bi morali bolj upoštevati glas ljudstva. Zdaj je njena odstavitev skorajda neizogibna. A ne zato, ker so to zahtevali Hongkonžani, temveč zaradi tega, ker je v očeh Pekinga neuspešno izpolnjevala politične naloge, zaradi katerih je bila imenovana na to funkcijo.