Grčija na poti iz dolžniškega purgatorija

Bruselj – Najpomembnejše odločitve o reševanju Grčije so vedno spremljale velike drame in preobrati, a priprave na konec tretjega reformno-varčevalnega programa avgusta potekajo skoraj brez zapletov.

Na današnjem zasedanju finančnih ministrov evrske skupine v Luxembourgu bo na mizi sveženj, ki naj bi zagotovil miren grški izhod iz programa. Vpleteni v odločanje govorijo o veliki verjetnosti, da bo vse potekalo, kot je bilo zamišljeno. Osnovne točke, o katerih bodo razpravljali, so tri. Grčija naj bi dobila zadnji večji obrok pomoči, oblikovana bo rezerva v vrednosti 20 milijard evrov za financiranje brez trgov vsaj še poldrugo leto. Zakoličene bodo srednjeročne dolžniške olajšave. Tretja točka bo nadaljevanje nadzora Grčije po koncu programa.
 

Na robu grexita

Triletni rešilni program je bil sprejet v dramatičnih okoliščinah poleti 2015, ko je bila Grčija na robu grexita, izstopa iz evrskega območja. Od skupne vrednosti svežnja (86 milijard evrov) je bilo porabljenih le nekaj več kot polovica (46,9 milijarde). Za zadnji obrok Grčija sprejema zadnje od zahtevanih 88 reformnih ukrepov. Med reformami so rezi na pokojninskem področju in znižanje splošne davčne olajšave. Po logiki upnic so bile v zadnjih letih narejene številne prelomne reforme, kot je neodvisna agencija za davčne prihodke ali zmanjšanje javne administracije za 25 odstotkov.

Visoki uradnik EU je ocenil, da je uspešen izhod iz rešilnega programa izvedljiv, a večja težava je trajno okrevanje. Po bruseljskih statistikah se je preobrat na bolje v Grčiji že zgodil. Javnofinančnega primanjkljaja, ki je ob začetku krize leta 2009 znašal orjaških 15,1 odstotka BDP, ni več. Gospodarska rast in konkurenčnost sta se okrepili. Po drugi strani je več kot 20-odstotna brezposelnost še vedno visoka in javni dolg se giblje pri orjaških 180 odstotkih BDP. Tudi delež slabih posojil v bankah ostaja visok.
 

Nujna politična stabilnost

Upnice si želijo predvsem doseči, da se bo Grčija lahko sama financirala na trgih in nadaljevala reforme. Ena od predpostavk za uspeh je čim večja politična stabilnost. Kot tveganje obravnavajo konec obdobja, ko so lahko predstavniki institucij (nekdaj poimenovani trojka) v okviru programa bolj ali manj neposredno narekovali, kaj mora država narediti. To imenujejo »tveganja zaradi šibke administracije in izgube programskih struktur«. Tudi napačno razumevanje skoka v gospodarski rasti (kot izgovor za konec reform) spada med takšne negotovosti.

Da bi čim bolj omejili gibanje v neželeno smer, bo Grčija po koncu programa ostala pod posebnim poglobljenim nadzorom. Predviden je strožji kot za druge krizne države. Pripravljali bodo redna četrtletna poročila, vključene bodo institucije (ECB, ESM, IMF), Atene bodo dobivale konkretna priporočila. Preglede bodo opravljali na področjih, kot so banke, davki, socialna država, privatizacija, javna uprava … Del ukrepov za blažitev dolžniškega bremena, denimo izplačilo dobičkov ECB iz odkupa grških državnih obveznic, je razumljen kot »nagrada« za sprejete reforme.
 

Dolg in želja po odpisu

Vsaj z grškega vidika je najpomembnejše vprašanje orjaški dolg in dolgoletna želja po njegovem odpisu. Klasičen odpis, rez dolgov javnim upnikom, že tako nikoli ni bil na mizi. V okviru drugega programa je bilo Grčiji odpisanih za več kot 100 milijard dolgov v finančni industriji. Ob koncu programa veljajo dolžniške olajšave – skupaj z nadaljevanjem reform – za glavno predpostavko trajnega okrevanja. Ne glede na visok javni dolg so letni stroški njegovega izplačevanja za Grčijo nizki – z okoli 3 odstotki BDP so nižji kot na Portugalskem ali Irskem.

Gospodarski komisar Pierre Moscovici si želi »opazno blažitev grškega davčnega bremena«. Tako naj bi zagotovili njegovo vzdržnost in ustrezen odziv finančnih trgov. V okviru današnjega svežnja olajšav lahko Atene pričakujejo prej obljubljene ukrepe, kot so podaljšanje zamrznitve začetka odplačevanja dela posojil in njihove ročnosti. Omenjeno je obdobje med nič in 15 leti. Eden od načinov zmanjševanja bremena je predčasen odkup posojil do IMF, ki imajo višje obrestne mere (3–4 odstotke) kot posojila ESM. Dolgoročnejši ukrepi bodo pripravljeni samo za morebitno uresničevanje črnih scenarijev.