Druge izbire nimajo – če ne ubijajo, so ubiti

Vojna ne pozna usmiljenja. Ko popustijo vse etične zavore, vojna vihra uničuje zgodovinsko dediščino, ruši mesta in vasi, nobene vrednosti nima niti človeško življenje. Vojaški konflikti so postali tako brezbrižni, da je v strmem porastu celo zloraba otrok za vojaške namene. V roke jim dajo orožje in jih pošljejo v boj.

Številke so jasne. Trenutno vsak četrti otrok živi na območju, ki so ga prizadeli vojaški spopadi ali naravne nesreče. Od začetka leta 2018 do danes se je moralo zaradi nevzdržnih razmer preseliti kar 31 milijonov otrok, od tega jih je 13 milijonov zapustilo domovino, malo več kot 17 milijonov je razseljenih znotraj lastne države, razkrivajo pri Unicefu.



Vojaški spopadi so postali tako okrutni, da otroci niso več samo lahka tarča okrutnega izživljanja, ampak so vse pogosteje tudi vojaki. Poročilo Združenih narodov razkriva, da so v obdobju med letoma 2012 in 2017 našteli 29.128 primerov otrok vojakov, in če so leta 2012 zaznali 3159 otrok vojakov v dvanajstih državah, so imeli leta 2017 na seznamu 8185 otrok iz petnajstih držav.

17-letniki v ameriški vojski

Realne številke so mnogo višje, saj v veliko kriznih žariščih ni pravega nadzora. Najhuje je v srednji Aziji in Afriki z zlorabami otrok v Južnem Sudanu, DR Kongu, Somaliji, Centralnoafriški republiki, Maliju, Nigeriji, Burmi, Siriji, Afganistanu … Brezsramne so številne paravojaške skupine, saj otroci predstavljajo velik del vojaške sile; v Kolumbiji, denimo, ocenjujejo, da je v paravojaških skupinah še vedno od 11.000 do 14.000 mladoletnikov.

A otroci v vojaških vrstah nikakor niso zgolj v državah tretjega sveta, ampak tudi v vojaških četah najbolj razvitih gospodarstev na svetu. V Združenih državah Amerike se lahko vojaškemu usposabljanju pridružijo 17-letni otroci s pisno privolitvijo staršev, vsako leto jih naštejejo več tisoč.

Ljudje brez udov in mangovci

Najmlajšega otroka vojaka so opazili v Ugandi, štel je vsega pet let. V tej državi se je konflikt začel leta 1986 s prihodom Yowerija Musevenija, vendar je nasilni prevzem oblasti sprožil upor, ki se je kmalu sprevrgel v še hujši teror. Uporniški voditelj Joseph Kony je na desetih božjih zapovedih zasnoval Gospodovo uporniško vojsko (LRA), toda to je bila le krinka za pobijanje in plenjenje na severu Ugande, kasneje pa tudi v Južnem Sudanu, Centralnoafriški republiki in DR Kongu.

Čeprav Konyja še niso našli, pa nasilja v Ugandi ni več in LRA je po dveh desetletjih postala nepomembna vojaška banda z vsega nekaj deset borci. Kljub temu so posledice vnebovpijoče – na ljudeh in v okolju. Taktika LRA je bila namreč grozljiva; v vsaki vasi so približno eno tretjino ljudi ubili, eno tretjino iznakazili (odrezali so jim dlani, stopala, nosove, ušesa ali ustnice), eno tretjino – večinoma otrok – pa so ugrabili in jih spremenili v vojake. V s(o)pomin ostajajo ljudje brez udov in mangovci. Posadili so jih na pogoriščih nekdanjih vasi in hiš, kjer so bili nekoč ljudje in miroljubne skupnosti.

Gledal, kako so zažgali družino in hišo

Pred leti me je v Ugandi sprejel Anywar Ricky Richard. Vodi organizacijo Prijatelji sirot (Friends of Orphans), prek nje pa skrbi za ugrabljene otroke vojake, njihove starše, okužene z virusom HIV, in otroke, rojene ugrabljenim deklicam.

Otrok vojak je bil tudi Ricky Richard. Ugrabili so ga skupaj z bratom. Druge člane družine so zvezali in žive zažgali v domači hiši. Mamo, očeta in tri sestre. Ricky in brat sta lahko le nemočno gledala in poslušala krike groze.

Obema bratoma je kasneje uspelo pobegniti iz vojske, vendar brat ni zdržal. Storil je samomor. Težke bitke s spomini ima tudi Ricky, še najbolj si pomaga s humanitarnim delom in pisanjem (o njegovi zgodbi je izšla knjiga Soldier Boy). »Problemi so hudi, med ljudmi je vzklilo sovraštvo na osebni, družinski in širši družbeni ravni. Otroci se vrnejo travmatizirani, zato svoje občutke skrivajo,« mi je leta 2016 zaupal v intervjuju za Dnevnik. »Težko je priti nazaj med ljudi in povedati, da si bil posiljen ali da si ubil več deset ljudi. Veliko zgodb je zamolčanih.«

Pohodili so ga do smrti

Pobeg je bil tvegana odločitev, saj so večino otrok spet ujeli, nato pa so jih uporabili kot prikaz, kaj se zgodi s pobeglimi. Ko so ujeli enega od nesrečnežev, so Ricky in drugi otroci dobili nož, nato pa je moral vsak od njih po enkrat zarezati v pobeglega vrstnika. A ker jih je bilo preveč, so kazen malo spremenili, tako da so morali hoditi po njem, dokler ni umrl.

Otroci v bitkah nimajo druge izbire. Orožje je v njih uprto z obeh strani. Če ne ubijajo, so ubiti. Možgane jim sperejo tudi z izmišljenimi zgodbami, kaj vse se jim bo zgodilo (npr: pojedla vas bo kača), če brutalnih navodil ne bodo izpolnjevali, marsikje za omamo otrok uporabljajo opojne substance in alkohol. »Ko ubiješ prvega človeka, si zgrožen. Ko ubiješ petega, postane rutina,« je rekel Ricky.

Travme so dolgotrajne

Po koncu spopadov se otroci vojaki vračajo nazaj, toda nekdanji prijatelji in sorodniki jih marsikje nočejo niti videti ali se jim maščujejo. Kajti najhujše zločine so povzročali otroci, ki so jih pošiljali v napad nad svoje bližnje. In ker so otroci imeli oprane možgane in porušen vrednosti sistem, so obrambne sile pred njimi zgolj bežale; zato ker niso hotele streljati na otroke in zato ker so bili otroci brez vseh zadržkov.

Travme so pri vseh dolgotrajne. Žrtvah in rabljih. Težko se jih oprosti in še težje pozabi. Vojna se lahko konča, spomini ne. Edini ukrep za prihodnost je samo eden – odločen NE vsem vojaškim spopadom.