Delitev vojnega plena in trpljenje civilistov

Potem ko so pripadniki Južnega­ prehodnega sveta, milice, ki se bori za samostojnost južnega­ ­Jemna, s pomočjo Združenih arabskih emiratov (ZAE) po štirih dneh spopadov zasedli pristaniško mesto Aden, eno od najpomembnejših geostrateških točk v regiji, je vojna v Jemnu konec ­tedna dobila novo dimenzijo.

Teden dni po tem, ko so pripadniki separatistične milice, ki je na jugu Jemna že skoraj štiri leta podizvajalka zunanje politike vse bolj imperialno-kolonialnih ZAE, v Adenu, kjer so bile »začasno« nastanjene od ZN priznane jemenske oblasti, napadla vojaško parado in so v okolici mesta izbruhnili siloviti spopadi, so enote Južnega prehodnega sveta s 400 vojaškimi vozili, ki so jim jih dostavili iz ZAE, zasedle ključne točke v mestu – tudi tri vladna vojaška oporišča in predsedniško palačo.

A če so bili spopadi na obrobju mesta, v katerih je bilo po podatkih ZN ubitih 70 ljudi, intenzivni, je bilo v pristaniškem središču, mimo in prek katerega gre skoraj 70 odstotkov svetovne pomorske trgovine, drugače. Jemenske vladne enote so se z visokimi političnimi predstavniki brez težav umaknile iz vladnih poslopij in vojaških oporišč. S seboj so lahko vzeli celo lahko orožje.

Jemenski notranji minister Ahmed al Majsari je separatističnim paravojaškim enotam in njihovim botrom iz Abu Dabija in Dubaja, ki so njegov »vladni krog« pregnale iz Adena, po twitterju celo čestital. »Sprejmemo poraz in ZAE čestitamo za zmago … A to ne bo naša zadnja bitka,« je sporočil al Majsari, najvišji jemenski politik, ki se je oglasil ob sila nenavadnih dogodkih na jugu države. Ti malce spominjajo na leto 1967, ko so Aden zasedli komunisti in razglasili ustanovitev Ljudske ­republike Južni Jemen.

Zgolj taktični manever?

S prevzemom oblasti v Adenu so ZAE v boju za prevlado v regiji dodatno utrdili prisotnost v Jemnu. Čeprav so iz Abu Dabija pred nekaj tedni sporočili, da bodo število svojih vojakov v Jemnu, kjer v koaliciji s Savdsko Arabijo bijejo brutalno vojno proti hutijevskim šiitskim upornikom, z 10.000 zmanjšali na 5000, so se očitno odločili za še bolj robustno taktiko. Tako so poskrbeli – če to ni bil ravno slepilni taktični manever, česar ne gre izvzeti – za napetost med zalivskima dvoroma, ki sta v zadnjih letih oblikovala skupno imperialno zunanjo in vojaško politiko ter vzpostavila fronto proti Iranu, v Jemnu sicer zavezniku hutijev.

Treba je dodati, da cilji Savdske Arabije in ZAE ob vstopu v jemensko vojno leta 2015 niso bili enaki. Savdski fokus je ves čas ozemeljsko-regionalno-naftno-ideološka tekma z Iranom, ZAE pa so bili v Jemnu ves čas najbolj zainteresirani za nadzor nad jugom države – točneje, nad globalnimi pomorskimi trgovskimi potmi. Riad in Abu Dabi sta si razdelila delo: Savdijci so (z ameriško pomočjo) »prevzeli« letalsko bombardiranje, ZAE pa pehotno bojevanje. Seveda s pomočjo več tisoč plačancev z Bližnjega vzhoda in Afrike. Riad in Abu Dabi naj bi se že dogovorila o prekinitvi ognja.

Tako Iranci kot vojaško čedalje močnejši hutiji, ki nadzirajo zahodni del države in prestolnico Sana, so dogajanje na jugu Jemna v kontekstu svojih interesov gotovo razumeli kot dobro novico, kot spor med nasprotniki. A jasno je le eno: morebiten konec vojne v opustošenem Jemnu, v kateri so največjo ceno plačali civilisti, predvsem otroci, je še bolj oddaljen.