Čudež sv. Januarija tokrat v prazni katedrali

Obred čudežnega utekočinjenja strjene krvi sv. Januarija v Neaplju tudi v času krize zaradi pandemije koronavirusa ni izostal, a je bil tokrat zelo drugačen. Neapeljska katedrala ni bila pretesna za množico vernikov, polnih pričakovanja, kot je to običajno, tamkajšnji nadškof, kardinal Crescenzio Sepe, je obred opravil v domala prazni cerkvi.

Za zaprtimi vrati. Maš z udeležbo vernikov v Italiji ne bo vsaj do 11. maja, ko bodo morda možne na prostem. Italijani ostajajo previdni. V cerkvene prostore se bodo vrnile šele 24. maja ali kasneje. V slovenske cerkve se bogoslužje, seveda ob ustrezni zaščiti in distanci, vrača že jutri.

Med redkimi prisotnimi včeraj v neapeljski katedrali je bil tudi mestni župan Luigi de Magistris, ki ima še funkcijo vodenja združbe sv. Januarija.



»Gre za znak posebne naklonjenosti do naše Kampanije in celotne Italije v času koronavirusa,« je včeraj še povedal kardinal Sepe, ki je javnost o utekočinjenju obvestil nekaj minut po sedmi uri zvečer. Dodal je, da je bila tokrat kri utekočinjena že v trenutku, ko so odprli sef v kapeli katedrale, v kateri jo hranijo.

sv. Januarij ( 272–305), škof in katoliški mučenec iz časa tik pred uveljavitvijo krščanstva kot državne vere v starorimskem cesarstvu, v času preganjanja pod cesarjem Dioklecijanom. Bil je škof Beneventa v bližini Neaplja, po vrsti mučenj, ki naj bi jih čudežno preživel, so ga obglavili. Tedaj naj bi kristjanka Evzebija prestregla nekaj njegove krvi.


 

Srednjeveška tradicija

Relikvija – gre za dve ampuli v srebrni monštranci – je sicer čaščenju vernikov praviloma dostopna trikrat letno. Na soboto pred prvo majsko nedeljo, 19. septembra in 16. decembra, pri čemer najstarejši dokument o zgodbi o utekočinjenju sega v davno srednjeveško leto 1389. Pozni srednji vek je po Evropi prinesel razcvet čaščenja relikvij, romanja in zgodnjih oblik turizma.

Utekočinjenje ni povsem samoumevno. Zgodilo se ni ob vstopu fašistične Italije v drugo svetovno vojno v letih 1939 in 1940, enako tri leta zatem, po kapitulaciji, ko je sledila okupacija nacistov. Podobno leta 1973, ko so v Neaplju živeli v strahu pred kolero, in 1980, ki je bilo leto potresa na bližnjem območju Irpinije.



Sv. Jauarij tradicionalno velja za dušo Neaplja, za simbol premagovanja izgub, razočaranj in najrazličnejših grenkob s pomočjo upanja, borbe in življenja. Če bo njegov včerajšnji čudež pripomogel k premagovanju zdajšnje italijanske tragedije, je dobrodošel.