Črno-bela svetova Obame in Trumpa

New York – Ameriška zvezna vlada je ohromljena že četrti teden, kabelske televizije pregreva ugotavljanje, ali je predsednik ukazal odvetniku, naj laže na kongresnem zaslišanju, mednarodna skupnost vsako jutro v strahu pogleduje na twitter. Ob drugi obletnici predsedniške prisege Donalda Trumpa se uresničujejo črnoglede napovedi iz jutra po njegovi zmagi.

Ameriška politična modrost pravi, da volivci podzavestno ob menjavi predsednikov pošljejo v Belo hišo nasprotje odhajajočega voditelja naroda. V primeru Trumpa in Baracka Obame je primerjava dobesedno črno-bela: prvega temnopoltega predsednika države, ob katerem so privreli na plan dolgo zatajevani rasni predsodki številnih Američanov, je zamenjal latentni rasist, ki nenehno koketira z belskim nacionalizmom. Čikaški pravnik, ki je z odliko končal Harvard, je zbujal navdušenje množic z govori o upanju, newyorški poslovnež pa je vstopil v politiko z grmenjem o mehiških posiljevalcih in gradnji zidov med državami. Obama je kot predsednik deloval preudarno, premišljeno, ob skrbnem preučevanju dejstev, Trump se impulzivno odziva po občutku, kljub nerazgledanosti noče prebirati poročil svetovalcev, njegova strategija je nenehen napad.

Obamova Bela hiša v osmih letih ni imela dneva resne afere, v Trumpovi skoraj ne mine dan brez nje. Po komaj dveh letih Trumpove ere se kopičijo knjige, v katerih zunanji opazovalci in soudeleženci v vladnem zverinjaku opisujejo kaotično in strupeno ozračje tekme na nož v zahodnem krilu predsedniške palače. Morda je edino sistematično delovanje predsednika zagrizeno rušenje dediščine predhodnika. Preklicani so prostotrgovinski dogovori, ki naj bi povečali ameriški vpliv, omejili kitajskega, odpravili uvozne ovire in bolje zaščitili intelektualno lastnino ameriških podjetij. ZDA so odstopile od mednarodnega jedrskega dogovora z Iranom in pariškega podnebnega sporazuma. Leta Obamovega kovanja strožjih okoljskih pravil so se skoraj razblinila.
 

Svetla točka gospodarstva

Trumpova zmedena zunanja politika niha skladno z njegovim razpoloženjem. Grožnjam o uničenju Severne Koreje je sledilo ljubezensko razmerje Trumpa s Kim Džong Unom, podobno velja za ruskega predsednika Vladimirja Putina, čeprav je država hkrati celo bolj stroga do Rusije, kot je bila Obamova administracija. Sedanji predsednik maje dogovore, na katerih je zgrajena mednarodna skupnost, hladi odnose s tradicionalnimi zaveznicami in je najraje v družbi avtokratov. Obamova zunanja politika je bila ena izmed njegovih šibkih točk, zlasti na Bližnjem vzhodu sta previdnost »ne naredimo ničesar neumnega« in instinkt, da je po imperializmu prejšnje vlade čas za umik, pripomogla k razrastu kaotičnih razmer. Toda v času Trumpovih trgovinskih vojn, sočasnega vojaškega umikanja iz žarišč in nenehnih groženj z novimi spopadi, ter zatekanja k diplomatskemu krošnjarjenju z interesi, v katerem ni prostora za vrednote, kot so človekove pravice in demokracija, svet nostalgično koprni po Obamovi predvidljivi zunanji politiki.

Ena izmed redkih svetlih točk Trumpove vladavine je gospodarski razcvet zadnjih dveh let z zelo nizko brezposelnostjo, rastejo tudi plače, ki nekaj let niso dohajale niti inflacije. Dvomljivci trdijo, da gradi na temeljih Obamovega okrevanja po eni izmed največjih gospodarskih kriz (ameriško gospodarstvo nepretrgoma raste že 99 mesecev), ekonomisti opozarjajo, da so borze rasle na steroidih znižanja davkov, ki so po kritikah z leve in desne darilo korporacijam in najpremožnejšim. To naj bi dokazovala borzna nihanja zadnjih tednov, saj se spodbudni učinek nižjih davkov razblinja. Hkrati nacionalistična politika Najprej Amerika, prevedena v trgovinske spopade, maje zaupanje vlagateljev in povzroča razprodaje delnic. Drug vidik Trumpovega nacionalizma, svarjenje pred tujci in obsedenost z zidom na južni meji, je hkrati vzrok za rekordno ohromljenost zvezne vlade, ki lahko po nekaterih opozorilih državo celo požene v recesijo, če do marca ne bo dogovora.
 

Obračanje ladje

Kljub vsemu Trumpova politična zvezda (še) ni v zatonu. Obama se je ob prevzemu oblasti znašel v precepu, kako rešiti državo, ki se je majala na robu gospodarskega prepada. Radikalni deli levice doma in po svetu mu ne bodo odpustili, da ni izbral drznejših zamisli, denimo dopustil propada finančne industrije, ampak se je obrnil k varnejšim rešitvam, ki jih zagovarja vladajoči razred. Bankirji niso končali v zaporu, ampak so dobili državno pomoč, Američani so še naprej izgubljali dobre službe srednjega razreda ter se zatekali k drogam in samomorom. Namesto pozivov, naj se prilagodijo in priučijo drugačnih veščin, so prisluhnili populističnim pozivom, da bodo zidovi in carine naredili Ameriko spet veliko. Kljub zmedi in grozi, ki se širita iz Bele hiše, se podpora Trumpu vztrajno vrti okoli 40 odstotkov, množica »pozabljenih« pa še vedno verjame, da jim lahko izboljša življenje. Pri tem ne opazijo, da že dolgo ni bilo vlade, tako naphane z bankirji in milijonarji.

Obe ameriški stranki sta se pognali proti skrajnima poloma, pri čemer je Trumpova desnica novi levici najbližje ravno pri gospodarski razpravi. O nedavnem rohnenju Tuckerja Carlsona, trumpovskega voditelja s konservativne televizije Fox News, o vladajočem razredu, ki skrbi le za korist bank, se je zdelo, da ga je napisal demokratični socialist Bernie Sanders. Ob prerivanju na demokratski strani, ki mu bomo priča v prihodnjih mesecih, ni nemogoče, da se bo leta 2020 ponovil šok iz leta 2016. A je težko verjeti, da bo Trump prestal preizkus časa. Kljub kritikam drži, da je Obama postavil temelje, na katerih gradi nova ameriška levica, na čelu z dodobra obžrto zdravstveno reformo. ZDA so gromozanska ladja, ki jo je težko obrniti iz smeri, v katero plove. A tisto, kar je bilo Obamova težava, je rešilna bilka v Trumpovem času.