Eno življenje ima človek, zakaj bi ga preživel na enem mestu. Predvsem v velikih in napornejših družbah si kdo reče: čez nekaj let se selim … na Portugalsko. Država z dobrimi desetimi milijoni prebivalcev na robu Iberskega polotoka je že leta magnet, ki priteguje nemalo evropskih upokojencev, sploh Britancev, Francozov ..., in prihajajo še drugi, Američani, na primer.

Kdor je potoval po Portugalskem ali tam živel, se nemara strinja, da je v domovini treh f-jev – fada, »fuzbala« in Fatime – lepo. Ne le da na jugu države sonce sije več kot tristo dni v letu, da je krajina raznolika, okolje varno ter da znajo Portugalci dobro jesti, portugalska družba je nasploh posrečena mešanica urbanega in ruralnega: ponuja veliko razvedrila vseh vrst in zagotavlja blažen mir.

V času, ko naj bi v Evropi vedno bolj prakticirali prav tako upokojevanje brez meja, je finančno zanimiva za prenekaterega Evropejca (srednjega razreda), vsaj iz bogatih držav, sploh odkar se je v kriznih letih oblast v Lizboni z ugodno davčno politiko zavezala, da bo poskušala pritegniti čim več (petičnih) starejših. Za francoskega upokojenca, denimo, so življenjski stroški na Portugalskem po nekaterih izračunih nižji tudi za četrtino, za povprečnega slovenskega življenje po portugalsko ni tako ugodno, saj se zadnjih deset let cene storitev zdržema višajo, prav tako cene nepremičnin. Za kvadratni meter novogradnje v Lizboni je treba odšteti kakih 3200 evrov, kar je malo v primerjavi s povprečno nepremičninsko dinamiko v Parizu ali Londonu.

Politika pritegovanja tujcev

Portugalska je morala v zadnjem obdobju skozi globoko finančno krizo, zaradi česar je bila leta 2011 prisiljena zaprositi za mednarodno posojilo v višini 78 milijard evrov in je ostre varčevalno-strukturne ukrepe kot »pridna učenka Evropske unije« tri leta sprejemala po nareku trojke. Finančno si je poskušala opomoči tudi s pritegovanjem novih (upokojenih) Evropejcev, ki jim od 1. januarja 2013 za obdobje prvih deset let s posebnim režimom »za neobičajne rezidente« omogoča popolno davčno razbremenitev na tujem zasluženih pokojnin. Izjemno ugodnost (ki jo v bilateralnem razmerju s posameznimi državami dopušča predrugačenje zakonodaje, po kateri so pokojnine navadno obdavčene v državi, kjer upokojenec prebiva) pogojujejo z načrtovanim vsaj polletnim bivanjem na tleh Portugalske, poleg tega novi prišleki tam niso smeli bivati vsaj zadnjih pet let. Po desetletnem obdobju jih čaka, kot je še brati razlage, progresivno plačevanje davkov oziroma največ 56,5-odstotna obdavčitev za vse prihodke nad 250.000 evrov na leto.

Shema zlatega vizuma

Da bi v državo pritegnili čim več denarja, je leta 2012 portugalska oblast uvedla tako imenovano shemo zlatega vizuma, s katero vabijo bogate investitorje iz tretjih držav. Ti lahko takoj pridobijo dovoljenje za bivanje in portugalsko državljanstvo, če izpolnijo vsaj enega od naštetih pogojev: kupijo nepremičnino v vrednosti najmanj pol milijona evrov ali pa kakšno nad 350.000 evrov, vendar starejšo od trideset let oziroma na območju, ki ga demografsko oživljajo; če na Portugalsko finančno prenesejo milijon evrov; če ustvarijo vsaj deset delovnih mest; če vložijo najmanj 350.000 evrov v raziskovalni sektor, javni ali zasebni, ali vsaj 250.000 evrov v lokalno umetnost oziroma v ohranjanje narodne dediščine itd. Ob zlati vizum, ki ga je kot eno od rešilnih bilk uvedla desnica in ga najbolj izkoriščajo Kitajci, za njimi pa Brazilci, Rusi, Libanonci, se vedno znova spotakne vladajoča levica: označuje ga za zavrženo diktaturo denarja. Povejmo, da si ga je pridobilo že skoraj tri tisoč tujcev, ki so v državo prinesli 1,8 milijarde evrov.

Ne le krasno

Kakor nikjer tudi na Portugalskem, ki je izredno razslojena družba z mnogo običajnimi težavami, ni vse le krasno. Po nekaterih primerjavah je zdravstveni sistem slabši kot v Franciji (javni je počasen, zasebni drag), za geografsko precej oddaljene neromanske narode je lahko ovira jezik. Prebivalci velemest, Parižani ali Londončani, bi lahko pogrešali kulturni vrvež, tega je, razen v Lizboni in mogoče še v Portu, po podeželsko manj. A verjetno se tisti, ki se odločijo za selitev na rob Pirenejev, želijo premakniti predvsem na sonce in v večji mir. Na jugu, v Algarvu, kjer je še posebno močna skupnost Britancev – ne le upokojenih, ampak tudi drugih, pred desetimi leti jih je bilo kakih 50.000, zatorej ne manjka šol za tujce, prav tako izhaja časopis v angleščini ... – je sonca ogromno, spokojnosti pa je več kakor v turističnih mesecih v drugih letnih časih: v Lagosu, recimo, je poletno prijetno še novembra. Privlačni jug je tudi medijsko zanimiv, reklamo zanj – kot del sveta, ki je najbolj primeren za preživljanje starosti – sta pred nedavnim delala CNN in Forbes.