Brazilski pisatelj proti brazilskemu predsedniku

En človek ne zmore obrniti (na glavo) ničesar brez vojakov za seboj. Tudi brazilskega predsednika Jairja Bolsonara je oktobra lani izvolila armada volivcev, zavedajoč se, da so (s 55,1-odstotno podporo) izbrali nekdanjega vojaka, ki je med začetnimi predvolilnimi slogani nad vse postavljal Brazilijo in boga. Zdaj imata Bolsonaro – zaradi potez, ki jih vleče – in velik del domačega prebivalstva »vojsko«, vsaj v medijsko-politično vojno proti njemu pa je (bil) – zaradi amazonskih gozdov, ki še naprej tiho gorijo – vpleten tudi dobršen del prvega sveta. Pred dnevi je s prstom pokazal nanj svetovno znani pisatelj Paulo Coelho.



Dvainsedemdesetletni Brazilec Coelho, ki je bil zlasti v devetdesetih letih megazvezda tudi pri nas, je v mednarodnem tisku (med drugim v francoskem Le Mondu) objavil ganljivo besedilo, v katerem popisuje svinčene čase po brazilsko – s poudarkom, da bi jih rad sedanji predsednik Jair Bolsonaro spet vzpostavil. Literat se spominja težkega obdobja, ko je bila na oblasti vojaška hunta (1964–1985), in konkretno 28. maja 1974, ko ga je, takrat je imel komaj 26 let in je pisal besedila za rock glasbo, v domačem stanovanju aretirala skupina oboroženih moških. Ne da bi vedel, zakaj, so obrnili na glavo vse predale in premetali omare, in ne da bi vedel, kako, se je z vrečo na glavi znašel v mučilnici, nato pa v njej, tudi ob elektrošokih, (pre)trpel kdo ve koliko časa. Najbrž si ni težko predstavljati, kako mučenega človeka za vedno spremenijo udarci, pištola na sencih, temnica, v kateri je hladno kot v hladilniku in za povrhu neprekinjeno tuli sirena, in kako oster meč nad glavo je šele (ne)verjetnost časa: kako dolgo bo trajalo mučenje, bo smrt prehitro premagala mlado življenje ...



Vse to 45 let pozneje podrobno popiše Coelho, ki ga, k sreči drugače kot marsikoga med vojaško hunto, ni vzela noč, čeprav: »morda sem jaz zapustil zapor, toda zapor okrog mene je ostal«. Zdaj, desetletja pozneje, ko so arhivi iz časa diktature odprti za javnost in se je tudi njegov biograf dokopal do dokumentov, mu je jasno, da jo je skoraj usodno skupil, ker ga je nekdo ovadil. Kdo je bil ovaduh, noče vedeti, češ, nič ne more »spremeniti preteklosti«. Ker pa lahko vplivamo na prihodnost, Coelho čisto na koncu besedila, ki je nekakšen apel proti Bolsonaru, po svoje zakliče na pomoč vsem: »Svinčena leta bi rad predsednik Jair Bolsonaro – potem ko se je na enega od najbolj strašnih mučiteljev v kongresu skliceval kakor na svojega idola – vzpostavil v moji državi.«

Napačne reference             

Kritični brazilski in mednarodni mediji velikokrat svarijo, s koliko nostalgije se 64-letni Jair Bolsonaro poklanja vojaški diktaturi in kako je ponovno oživel sporne spominske slovesnosti, recimo ob 31. marcu (ko je leta 1964 vojska izvedla državni udar). A nemara ni nepomembno, da so Brazilci, preden so ga izvolili, vedeli, da je nekdanji vojaški častnik, da se je formiral med diktaturo, vojak pa najbrž ljubi vojsko, težko bi bilo drugače … Nobena diktatura ni srečen čas, tudi med brazilsko so mnogi izginili neznano kam: vsaj 434 je bilo ubitih ali so še vedno pogrešani, več kot 20.000 je bilo mučenih, kdo ve koliko žrtev je bilo v resnici ...

Da bi menda razčistili preteklost in se mrtvim, kot je treba, poklonili pietetno s pokopom, je Bolsonaro na čelo komisije, ki naj bi bedela nad preiskavami, poleti postavil – vojake. Nasprotniki razumejo gesto kot posmeh žrtvam in njihovim svojcem ter nostalgijo za nevarnimi časi diktatorskega vojaškega (ne)reda ter divjega strahu. Najbrž je zato tudi sloviti Coelho segel po orožju – peresu, ki se spominja.