Velikonočni preobrat na Plitvicah

V velikonočni čas pred tridesetimi leti je takratna Jugoslavija vstopila brez velikih političnih pretresov. Grožnje z vojaškim udarom in razgrete beograjske ulice so se umirile, začel se je popis prebivalstva, v Ljubljani je potekalo svetovno prvenstvo skupine B v hokeju na ledu. Po sestanku predsednikov republik v Splitu je vse kazalo, da se bo politična kriza v državi začela reševati na politični ravni, s pogovori. A to je bil le privid, na velikonočno nedeljo, 31. marca 1991, se je zgodil preobrat: na Plitvicah se je vnel spopad med Hrvati in hrvaškimi Srbi, posledica katerega sta bili dve smrtni žrtvi.

Incident, ki je pospešil tok zgodovine in s tem tudi razpadanje Jugoslavije, se je zgodil na cesti med mostom čez reko Korano in turističnim naseljem na Plitvicah. Hrvaška je na Plitvice poslala avtobus policistov iz posebne enote, ki naj bi varovali območje enega najbolj znanih turističnih območij na Hrvaškem, kajti nekaj dni prej se je na Plitvicah dogajal tako imenova ni »miting resnice«, na katerem so zaposleni – večinoma je šlo za Srbe iz takrat še Titove Korenice – zahtevali razpustitev vodstva narodnega parka in priključitev območja k Srbski avtonomni oblasti Krajina.

Plitvice so zasedli policisti srbskega rodu iz Knina, ki niso več spoštovali ukazov iz Zagreba. V hrvaški prestolnici seveda niso mogli kar tako mirno gledati na te zahteve in so na velikonočno nedeljo zelo zgodaj zjutraj poslali posebno enoto hrvaškega notranjega ministrstva.

Kninski oziroma krajinski policisti so nekaj minut po četrti uri zjutraj začeli streljati na avtobus in kmalu se je vnel pravi oboroženi spopad med hrvaškimi policijskimi specialci in upornimi kninskimi miličniki. V spopadu, v katerem so hrvaški specialci iz Plitvic pregnali uporne Srbe, sta umrli dve osebi, po eden na vsaki strani. Žrtev bi bilo še več, če bi srbski upornik, ki je stražil dostop do Plitvic, znal uporabljati tromblonsko protioklepno raketo, ki jo je sicer izstrelil proti avtobusu hrvaških specialcev, a je ta na njihovo veliko srečo zgrešila cilj.

Odcepitev Krajine

V spopadih je bilo ranjenih 13 oseb, ki so jih potem s pomočjo jugoslovanske vojske, ki se ni vmešavala v spopad, odpeljali v bolnišnico v Karlovac, z avtobusi in pomočjo vojske pa so s Plitvic odpeljali tudi nekaj več kot sto italijanskih turistov, ki so tam nameravali preživeti velikonočne praznike. Na spopad se je odzvalo tudi predsedstvo SFRJ, ki je pozvalo k brezpogojni prekinitvi spopadov, in vojski naložilo, naj zagotovi spoštovanje prekinitve ognja, iz Knina pa je proti Korenici odpeljal avtobus oboroženih prostovoljcev. Poskušali so spet zavzeti ozemlje Plitvic, ki so ga uporni hrvaški Srbi šteli za njihovo ozemlje.



Naslednji dan, 1. aprila, so se odnosi med Hrvaško in prebivalstvom Krajine še bolj zapletli. Kazalo je, da poti nazaj ni več. Kajti vodstvo Srbskega avtonom­nega območja Krajina, v katerem je bilo najprej združenih šest uporniških občin na Hrvaškem – Knin, Obrovac, Benkovac, Titova Korenica, Gračac in Donji Lapac – je v Titovi Korenici sprejelo sklep, da se to območje tudi administrativno pridruži Republiki Srbiji. Sklep o pridružitvi Krajine Srbiji so prebrali pred poslopjem skupščine občine Korenica in tisoč zbra­nih ljudi je sklep podprlo z očitnim navdušenjem. Poleg tega so v sklep zapisali, da v sklop SAO Krajina sodijo še občine Glina, Petrinja, Pakrac, Dvor, Kostajnica, Vrgin Most in Vojnić.

Nemirno po Hrvaškem

Na Plitvice so prišle tudi oklepne enote JLA, ki so ustvarile nekakšno tamponsko območje med hrvaškimi policisti in upornimi Srbi. Hkrati se je začela prava informacijska vojna med srbskimi in hrvaškimi mediji, v kateri ni manjkalo manipulacij ter objavljanja polresnic in lažnih vesti, ki so samo še povečevale napetosti na obeh straneh. Nemirno je postalo na vseh območjih na Hrvaškem, kjer so živeli pripadniki srbske manjšine, tudi na skrajnem vzhodu države v Vukovarju in okolici, kjer so nastajali prvi manjši incidenti, takrat še brez žrtev.

Tako kot nekaj tednov prej v dogodkih v Pakracu je tudi v Plitvicah vojska odigrala prav posebno vlogo. V prazni politični prostor, ki ga je bilo takrat čutiti v Jugoslaviji brez zvezne avtoritativne oblasti – aktiven je bil le še premier Ante Marković, a še njega sta se hotela Franjo Tuđman in Slobodan Milošević znebiti – je z vse odločnejšimi koraki vstopala vojska. »Glavni štab JLA je kar brez vrhovnega poveljnika napovedal, da ne bo tr­pel spopadov med strankami, narodi ali repu­blikami ter da bo branil državne meje, dokler se republike ne bodo sporazumele o usodi jugoslovanskega državnega prostora. V Pakracu in na Plitvicah je JLA že ravnala v skladu s svojimi napovedmi, podobno med beograjskimi de­monstracijami. Če bi se spori v Jugoslaviji stopnjevali, bi bila vloga JLA toliko večja,« je v komentarju v Delu opozarjal Božo Kovač.

Njegov komentar je bil objavljen isti dan, ko je zvezno predsedstvo od Hrvaške zahtevalo, naj s Plitvic umaknejo vse hrvaške policiste, saj da bo vojska skrbela za varnost v narodnem parku. Že to posredovanje, podobno kot na začetku marca v Pakracu, je na zvezne organe začelo metati čudno luč. Še posebno ker zvezno predsedstvo ni niti z besedo kritiziralo ravnanja srbskih upornikov, ki so navsezadnje inscenirali velikonočni incident na Plitvicah, so pa potem na območje napetosti med Srbi in Hrvati napotili večje oklepne enote JLA.

Opozorila Sloveniji

Drugi komentatorji so takrat opozarjali tudi, da Slovenija zaradi dogajanja na Hrvaškem ne sme zanemariti svojih osnovnih nalog. Torej pospešiti pripravo in sprejetje vseh osamosvojitvenih zakonov. Delov izvrstni komentator Boris Jež je v uvodniku Sobotne priloge takrat zapisal, da »medtem ko se Jugoslavija hitro pogreza v dr­žavljansko vojno (ali pa gre vsaj za sila pre­pričljivo simulacijo državljanske vojne), je na Slovenskem čuden mir. Že več mesecev ni bilo nobenega poskusa, da bi tu pripravili 'miting resnice', armada je v vojašnicah in sploh se nas nihče ne trudi vznemirjati. V tem relativnem lagodju smo se, utrujeni od lan­skih viharjev, zazibali v prepričanje, da je pač Beograd dvignil roke od 'dežele' in da je samo še vprašanje časa, ko bomo lahko izsto­pili iz tega morečega, zatohlega prostora.



Na Hrvate gledamo te dni skoraj s sočustvovanjem, kot nekdo, ki že ima v žepu potni list in ki mu je komaj še mar, kaj se dogaja v njegovi bivši domovini. Vlada mora, si mislimo, potegniti še tistih nekaj odločilnih potez, potem pa bomo lahko končno sprošče­no zadihali. In vendar utegne biti to zatišje varljivo, past, ki nam jo je nekdo pretkano nastavil. Upaj­mo, da to ni res, toda slovenska 'cona miru' igra v sedanjih dogajanjih na Hrvaškem tako aktivno vlogo, da je res težko verjeti v nak­ljučnost …

… pri vsem tem je to slovensko 'sodelovanje' očitno oprto predvsem na prepričanje, da smo de facto dobili blagoslov Beograda za odhod iz Jugoslavije in da nam JLA v tej zvezi ne bo delala posebnih težav. To se sicer lepo sliši, vendar se je treba takoj vprašati, ali smo doslej dobili sploh kakšen 'verodosto­jen' namig, da se armada v resnici namerava umakniti. Vlada bi nas o tem vsekakor mora­la obvestiti, kajti zdrava pamet ne vidi nobe­nega tehtnega razloga, zakaj bi se našim lju­bim generalom tako mudilo iz Slovenije.«

Osamosvojitveni akt

V tako razgretem ozračju zaradi dogajanja na Hrvaškem, kjer se je v tednu po veliki noči zdelo, da jo počasi okupira JLA v dogovoru s srbskimi uporniki in ob podpori Miloševića, se je sestal tudi tako imenovani kolegij članov slovenskega predsedstva, vlade in skupščine. Sestanek je bil namenjen zgolj razpravi o osamosvojitvi in pripravah zakonodaje, potrebne za to dejanje. Novinarji smo takrat tudi ugibali, kaj naj bi vseboval akt, s katerim se bo Slovenija osamosvojila.



V njem bi morali biti preklic ali odvzem vseh pristojnosti zveznim organom na ozemlju Slovenije (carini, inšpekcijam, kontroli letenja, SDK, voja­škim sodiščem in tožilstvom ...), določitev emisijske banke in valute s sprejetjem potrebnega zakona, zahteva po umiku JLA s slovenskega ozemlja v sporazumno določenem roku in predčasni odpustitvi vojaških obveznikov iz Slo­venije, preklic mandata vsem slovenskim članom zveznih državnih organov in imenovanje »odpravnikov poslov« v drugih republikah, prošnja za mednarodno priznanje Slovenije, poroštvo mednarodni skupnosti za prevzem proporcionalnega dela zunanjih obveznosti dosedanje jugoslovanske države, priznanje vseh mednarodnih konvencij, ki jih je ratificirala federacija, izjava o spoštovanju načela nedotakljivosti meja, helsin­ške listine in ustanovne listine OZN ter prošnja za sprejetje v med­narodne organizacije, začenši z OZN.