Varnost Idrije odvisna od ljudi, ki zaslužijo komaj minimalca

Potencialna žaljivka je za idrijske rudarje klic na delo. In to delo drži pokonci mesto, tehnični spomenik »univerzalne svetovne vrednosti za človeštvo«.

»Ali je kava vse, kar imate ponuditi?« smo podražili Roberta Majnika, tehničnega vodjo nezalitega dela nekdanjega idrijskega rudnika, čeprav smo vedeli, da je sloves žejnih knapov iz nezdravih zlatih časov rudnika že zdavnaj minil. Z električarjem Andrejem Mrakom je pripravljal teren za triurni podzemni pohod na ogled temeljev mesta. Zjutraj se je Mraku smehljalo. Čez mesec dni bo užival v pokoju, ki si ga na koncu delovne dobe služi z dokaj nedostojnim plačilom. Kljub temu ni preklinjal, čeprav je rudniku dal 30 let življenja. »Čeprav so v pokoj odhajali med 46. in 48. letom, pokojnine ni uživalo veliko rudarjev,« je spomnil na prekletstvo strupenega živega srebra.



Nato smo si nadeli čelado s svetilko in opasali baterijo zanjo, se podali skozi stari del mesta in vstopili v prvi rov rudnika, kjer so pred dobrimi 500 leti našli bogato cinabaritno rudo. To je danes muzejski del rudnika, s katerim mesto razkriva, kako je nastalo zaradi kovine, ki nima primerjave. Za javnost je ostalo odprtih 1,3 kilometra rovov, toda nezalitega rudnika po rudarjenju je še 5,8 kilometra. To je tisti del, ki ga ne bodo nikdar utrdili in prepustili, da bi ga zalila voda. Nad debelo plastjo stabilnih kamnin se je nagnetel karbonski skrilavec, ki pa vode ne prenaša najbolje, zato v kombinaciji z njo začenja premikati teren na površju. Povsem naravna posledica ne bi bila težava, če nad rovi ne bi stalo mesto. Vplivno območje rudnika znaša slab kvadratni kilometer, premiki na Poljančevem griču v zadnjem stoletju pa skoraj dva metra in pol.

Spuščali in hodili

»Zelo veliko časa porabimo za transport materiala po teh rovih. Stalno utrjevanje zaradi gnitja lesa zahteva največ dela,« je bistvo razložil Majnik in takoj našel manjši posedek, ki dovolj nazorno pokaže, kaj bi se zgodilo, če ne bi skrbeli za ostanek idrijskega podzemnega labirinta. Leseni oboki iz hlodov, železa, tu in tam kakšen betonski predel. Na tleh tirnice, da je transport materiala malo bolj človeški. Brez vzdrževanja bi les vzel konec, rovi bi se rušili, voda bi zmehčala kamnino, površje bi se ugrezalo in plazilo ter počasi uničevalo objekte in infrastrukturo na površju.



Skozi ozek jašek smo se začeli po lestvah spuščati v nekdanje osrčje rudnika. Nadstandard električne osvetljave je izginjal in migajoči snop čelne svetilke je v popolni temi odstiral le tisto, kar je po naključju zadel. Včasih le dober meter pred sabo, drugič ni našel konca dolgega rova. Takrat se te tema malce neprijetno dotakne. Že pred tem skromna paleta barv se je še zmanjšala. Rovi so hkrati ubežne poti za turistični del, če bi tam šlo kaj narobe, in prezračevalni sistem. Še vedno se je mogoče spustiti nad tretje obzorje do globine 122 metrov. Vse drugo – skoraj 700 kilometrov – so skozi čas pridobivanja rude in na koncu z zapiralnimi deli zasuli, zabetonirali in zalili.

Pod zemljo, pod minimalcem

Spet smo se spuščali in hodili pa spet na lestve in spet hodili, se spraševali in čutili vse globlje spoštovanje do rudarske zgodovine, nekdanjega in sedanjega dela v jamah. V prahu in blatu ter ves čas na prepihu zaradi prezračevanja. »Srečno,« nas je v knapovski klasiki pozdravila dvojica, ki je opravljala običajni »šiht«. Predstavitev z udarcem v železni obok in posledični pok sta dovolj nazorno pokazala, kakšnim silam kljubujejo. Takoj se je zaprašilo. »Da boste vedeli, zakaj so imeli knapi silokozo,« je dejal Aleksander Rupnik. Njegov sotrpin Peter Vončina je v jami leto in pol in za delo je uvrščen v 15. plačilni razred – za varnost mesta torej skrbijo delavci, ki zaslužijo manj od minimalne plače.



Po likvidaciji rudnika in prenosu obveznosti na javni zavod Center za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija (CUDHg) se je plača preostalim zaposlenim – za vzdrževanje jame skrbi osem ljudi, vseh pa je 13 – znižala za tretjino. »Nekateri so zato odšli. Jaz bom pa potrpel še eno leto do pokoja,« je dejal tehnični vodja, ki je na rudniku od leta 1987. Nekateri so pred dvema letoma za dva meseca ostali tudi brez dohodkov, ker je vlada center uvrstila pod kulturni resor, kulturniki pa medse niso hoteli rudarjev. Resda gre za nekakšen oksimoron, toda rudarji vendarle skrbijo za dediščino, ki se ji je priklonil svet.

Vse odvisno od vode

Druga glavna naloga vzdrževanja jame je črpanje vode. Za zdaj gladino držijo na devetem obzorju na 145 metrih nadmorske višine oziroma skoraj 190 metrov pod Idrijo, preostalih šest obzorij nekdanjega rudnika pa je potopljenih. Bazen je globok 180 metrov, vsak dan iz njega izčrpajo 3400 kubičnih metrov vode. Če je ne bi, bi gladina rasla za skoraj 20 centimetrov na dan. Črpalka vodo z 18 stopinjami Celzija po dolgi cevi spravi do manjšega rova in na izpustu ustvari manjši potoček, ki se po 860 metrih izlije v reko Idrijco. Črpalka je pri izhodnih vratih jame, kjer čaka dvigalo, ki vodi nazaj na površje. »Boš pil bezgovec? Vidiš, pa le imamo nekaj drugega kot kavo. To prinesejo novodobni knapi,« se je nasmehnil Majnik.



Za vsa ta najnujnejša dela in za merjenje premikov na površju država nameni 480.000 evrov na leto. Zapiranje jame še ni povsem končano. Projekt predvideva njeno potopitev do četrtega obzorja. »Ko bodo izpolnjeni pogoji, da lahko potapljamo jamo naprej, bomo to tudi naredili. Ko na površju ne bo posledic predhodnega potapljanja,« je povedala direktorica centra CUDHg Tatjana Dizdarevič. Kdaj bodo pustili vodo do načrtovane meje, je nemogoče napovedati. Če jo sploh bodo. Lahko pa bo že prej sama našla svojo pot in se ne bo več dvigovala. »Seveda ničesar ne moremo prepustiti naključju,« je dodala. Opisano izkušnjo bodo obiskovalci lahko doživeli tudi sami, saj nameravajo javnosti nedostopne dele jame odpreti za turizem.