V Argentini nimajo tako dolgoročnih načrtov kot v Sloveniji

Če v Ljubljani dekle z imenom Štefi tekoče govori slovensko, nihče niti ne pomisli, da v resnici prihaja z drugega konca sveta. Toda Stefanía Leber prihaja iz Buenos Airesa, njen prvi jezik je španščina, zdaj pa že sedem mesecev živi v Ljubljani.

Ko govori špansko, uporablja tipičen naglas iz Buenos Airesa, toda ko preklopi na slovenščino, govori tako tekoče in domače, da nihče niti ne pomisli, da Stefanía Leber prihaja iz Argentine.

V Ljubljani se je dobro znašla, vendar prihaja iz povsem drugačnega okolja. »Ljubljana je majhna in tiha, skoraj kot kakšna vas. Čeprav je precej prometa, vsaj v središču mesta, je Ljubljana še vedno tiha. V Buenos Airesu je vsega več, že sam zvok mesta je glasnejši. In Ljubljana ima grad v središču mesta, Buenos Aires ga nima,« je pripovedovala sredi Ljubljane.

Ena večjih razlik je tudi, kako daleč prideš v eni uri iz središča Ljubljane ali iz Buenos Airesa. »Iz Ljubljane si v eni uri že lahko na morju ali v gorah. V Buenos Airesu si še vedno v Buenos Airesu. Voziš se eno uro, a ne prideš prav daleč,« je rekla. »Četudi opraviš 80 kilometrov v eno smer, si še vedno v mestu.«

Ogromne razlike

Jasno, razlika je tudi v varnosti. Ljubljana je umirjena, Buenos Aires ima bistveno več pasti. Toda po drugi strani ima glavno argentinsko mesto bistveno večjo ponudbo vsega, kar si človek lahko zaželi: številne galerije, muzeje, koncerte, restavracije, nogometne tekme … Ampak za vse to potrebuješ denar. »Večina ljudi v Argentini mora žal veliko delati, da preživi, zato nima veliko prostega časa. Tudi meni se je dogajalo enako, da sem imela redko čas zaradi dela, toda ko nisem delala, nisem imela toliko denarja,« je razlagala Stefanía. »Tukaj v Sloveniji imam več prostega časa. Čudno mi je, da lahko pridem iz službe domov ob treh ali štirih popoldan. V Argentini sem včasih šla od doma ob sedmih zjutraj in prišla nazaj šele ob osmih zvečer.«

V Argentini ji je všeč, da premorejo čisto vse: gore, morje, puščavo, džunglo, reke, jezera, polja, sneg, vročino, vino, meso … »Ampak potrebuješ denar. Za Argentince je potovanje po Argentini precej drago. Če bi lahko s slovensko plačo živela v Argentini, bi bilo precej bolje. Veliko ljudi iz provinc gre le redko v Buenos Aires. Tudi razdalje so ogromne. Moj oče ima vikend na jugu države. Da pride z avtomobilom do tja, potuje dan in pol.«

V Argentini in Buenos Airesu so opazne ogromne socialne razlike. Veliko je revežev, a tudi peščica izredno bogatih ljudi, ki živijo v zelo urejenih in luksuznih predelih, ki jih v Sloveniji sploh ne poznamo. »Takšen predel Buenos Airesa je Puerto Madero. Tam živijo politiki, igralci in nogometaši. Takšnih elitnih četrti v Ljubljani ni.«

Slovenščino so jo učili od rojstva

Prav dolgo se na Ljubljano in Slovenijo ni privajala. Slovensko govori od rojstva, v slovenskem ozračju je bila tudi vzgojena. »Vsi moji stari starši so rojeni v Sloveniji; babica je iz Bežigrada, oče iz Starega trga pri Ložu, druga babica iz naselja Pri Cerkvi - Struge, dedek pa iz Maribora. Po drugi svetovni vojni so odšli iz Slovenije, spoznali so se v begunskem taboru v Italiji. Nato so šli v Argentino, a tja niso potovali skupaj. Spet so se srečali v Buenos Airesu in pomagali ustanoviti slovenske domove, kjer so se združevali Slovenci v Argentini.«

V Buenos Airesu je šest slovenskih domov, še številni so v drugih argentinskih krajih: v Mendozi, Rosariu, Cordobi, Barilochu, Entre Riosu … »V slovenske domove še vedno hodimo tudi mi, tretja generacija Slovencev v Argentini,« je dejala Stefanía. »Jaz sem hodila v slovenski dom San Martín. Vsako soboto smo imeli pouk, ampak v neformalni obliki, učili smo se slovenščine, zemljepisa in slovenske zgodovine, da je čim več ljudi vzdrževalo slovensko kulturo. Zraven imamo še precej drugih aktivnosti, saj igramo odbojko, plešemo in pripravljamo kulturne prireditve.«

Z vsako novo generacijo težje ohranjajo slovenskega duha, saj je že med obiskovalci slovenskih domov opazno, da mlajši med seboj govorijo predvsem špansko. »Še večji problem je zdaj med pandemijo, saj je ogromno dogodkov odpadlo. Če si šel pred pandemijo v slovenski dom, se je gotovo nekaj dogajalo, zdaj ne več. Zato organizatorji razmišljajo, kako obrniti situacijo, da se bodo starejši spet nekako povezovali in nadaljevali družabno življenje.«

Osip se dogaja tudi zaradi vse pogostejših mešanih parov, saj se slovenski potomci poročajo tudi z drugimi Argentinci. »Če je Slovenec samo eden od staršev, bo otrok verjetno imel manj zagona, da hodi v slovenski dom. Toda morda lahko spremenijo način delovanja v slovenskih hišah, da bodo šle dejavnosti v bolj sodobno smer in bodo privlačne za nove rodove.«

Tudi Stefaníjini starši so se spoznali v slovenskem domu. »Slovensko doma govorimo, odkar pomnim, a je res, da se nujne in vsakodnevne stvari zmenimo po špansko.«

Pripravništvo v UKC

V Sloveniji je podobno, vendar v obratni smeri. V službi uporablja slovenščino, doma se pogovarja špansko, saj je prišla v Ljubljano skupaj z argentinskem možem, ki nima slovenske preteklosti. »Poskušava si ustvariti življenje tukaj. On dela za arhitekturno podjetje v Pragi, zato njegova služba poteka v angleščini. Tudi v Ljubljani se dobro prebije z angleščino, a že nekaj let se uči tudi slovenščine. Na tečaju mu je bilo lažje, saj je njegova profesorica slovenščine govorila zelo počasi in zelo osnovne fraze, toda ko spregovoriš z domačini v Sloveniji, je precej težje.«

V Slovenijo sta se preselila lani poleti, ko je Stefanía prišla na pripravništvo v okviru projekta Asef. »Imela sem pripravništvo na UKC na oddelku za oralno in maksilofacialno kirurgijo,« je dejala. »Zdaj delam kot asistentka, saj še ne morem biti samostojna zobozdravnica.«

Kako dolgo bo ostala v Sloveniji, ne ve, niti nima prav veliko dolgoročnih načrtov. »Argentinci nikoli ne razmišljamo, kaj bo čez pet let, a vidim, da ste tukaj povsem drugačni, saj razmišljate celo, kaj bo čez deset let. Mi razmišljamo samo iz dneva v dan, saj imamo preveč kriz.«

Stefanía ima argentinski in slovenski potni list. »Za slovenski potni list je nekaj dela, če si iz Argentine, saj moraš dokazati, da si iz slovenske družine in da si aktiven v slovenski skupnosti v Argentini. Ni pa obvezen izpit iz slovenščine, kar je drugače kot pri pridobitvi hrvaškega potnega lista, saj morajo argentinski Hrvati opraviti tudi izpit iz hrvaščine.«

Argentina je država priseljencev. »Večinoma so to bili Italijani in Španci, ampak prihajajo tudi iz številnih drugih držav. Zdaj je ogromno Kitajcev in Venezuelcev, pa tudi Bolivijcev, Kolumbijcev in Perujcev. Veliko je mešanja kultur. Vse več je venezuelskih restavracij, da lahko jemo arepo. Meni je všeč, saj lahko tako spoznavam tudi druge kulture.«