Strah, votel in prazen

Zunaj ga nič ni, znotraj je pa votel. Strah je v zadnjem času naš stalni spremljevalec. Bojimo se za otroke in družino. Strah nas je migrantov, ki nam bodo vzeli vero, kulturo. Bojimo se virusa. Italijanov, Kitajcev in vseh, ki bodo kihnili in nas ugonobili.

Strah nas je, da ne bo turistov, da bodo naše kraške jame zazijale prazne. Bojimo se upadanja gospodarske rasti. Strah nas je za službo, ki je tako in tako ne maramo, ker nas tam neprestano strašijo, da bomo ostali brez službe. Vse manj vse bolj prestrašenih ljudi lahko kakovostno opravlja delo, zato je strah za službo vse bolj utemeljen.

Sam imam zelo otročji, a učinkovit recept proti strahu. V spominu se vrnem v prvi letnik gimnazije, ko sem začel igrati ragbi. V tem športu se dve 15-članski ekipi borita za ovalno žogo in z njo osvajata prostor, brez veliko fizičnega stika ne gre. Nekega dne smo slišali, da se bo tekmecem pridružil neki Lotos, menda ogromen tip, s katerim ni dobro češenj zobati. Pred prvo tekmo z okrepljenim tekmecem sem večkrat pomislil, kako nas bo reveže vse polomil.

Po nekaj minutah tekme se je vame zaletel velik tip z žogo, ustavil sem ga in padel je po tleh, kot bi padel kdorkoli drug. To je bil strašni Lotos. Res je bil velik, močen in hiter, nasprotnik, ki si zasluži spoštovanje. A tudi on je človek iz mesa in krvi, tudi njega boli, in morda je tudi njega bilo vsaj malo strah, da si bo kaj naredil.

Poleg prej naštetega nas je prevečkrat strah tudi soseda, ker je desničar, levičar, bel, rdeč, pikast, progast. Namesto da se ga bojite, se soočite z njim, spoznajte ga, pojdite na pivo. Morda se tudi on boji vas. Ko se bosta spoznala, bosta zopet ugotovila, da je strah znotraj votel, zunaj ga pa nič ni.