V nadaljevanju preberite:

»V ponedeljek zjutraj se je podal na nevarni poskus tretjič, to pot sam, vzel je s seboj le cepin, kladivo, par klinov, vrv in nekaj provianta. Dobre volje je odšel, vrnil se ni več,« je zapisal ljubljansko Jutro 16. 8. 1924. Časnik opisuje večdnevno iskalno akcijo na Triglavu, ki je ni ustavil niti dež, a je trajala zelo dolgo. Ponesrečenca so naposled našli štiri dni po nesreči, sto metrov nižje od smeri, ki si jo je zadal. Opravil je le četrtino vzpona. »Bil je mrtev, strahovito razmesarjen; glava je bila razbita, vse kosti polomljene. Njegov padec je moral biti strašen,« so bile neizprosne besede poročevalca. 

Od smrti dr. Klementa Juga v neizprosni severni steni Triglava, kjer je želel postaviti novo prvenstveno plezalno smer, je minilo okroglo stoletje. Bil je filozof in planinec, danih mu je bilo le 25 let, njegova osebnost pa je po njegovi smrti prerasla v svojevrsten mit, ki je zaživel v literarnih pripovedih in esejistiki, tudi dramatiki in poeziji. Opisi njegove tragično kratke, meteorske biografije se gibljejo od čaščenja njegovih dosežkov do opomb o protislovjih njegovih mladostnih nazorov in dejanj.