S Pučnikom sva znala po volitvah zakopati bojno sekiro

Nekdanji ustavni sodnik, profesor na pravni fakulteti in nekdanji politik Ciril Ribičič je bil leta 1990, v letu plebiscita, v slovenski javnosti zelo znana politična osebnost. Še posebno na začetku leta, ko je kot »novopečeni« predsednik Zveze komunistov Slovenije (na to funkcijo je bil izvoljen konec decembra 1989) 22. januarja odpeljal delegacijo slovenskih komunistov s 14. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije. S tem dejanjem je bilo dejansko konec z zvezno partijo, Ribičič pa je bil nato februarja, kmalu pred prvimi večstrankarskimi volitvami, na čelu tistih, ki so največ pripomogli k preimenovanju Zveze komunistov Slovenije v Stranko demokratične prenove. Z njim smo se pogovarjali o tem prelomnem letu za Slovenijo.
 

V času velikih družbenih sprememb v Sloveniji konec leta 1989 in na začetku leta 1990 ste bili zadnji predsednik Zveze komunistov Slovenije in prvi predsednik Stranke demokratične prenove, ki je nato na prvih večstrankarskih volitvah aprila 1990 sicer dobila največ glasov, a vseeno premalo, da bi prišla na oblast. Kako se spominjate tistih časov te tranzicije iz vladajoče stranke v opozicijo?

Prenovitelji smo postali relativni zmagovalci prvih večstrankarskih volitev, kot višnja na torti pa je bila zmaga našega kandidata Milana Kučana v drugem krogu predsedniških volitev. Volivci so očitno cenili takšna dejanja, kot so bili sestop z oblasti (sam se nisem hotel vključiti v predsedstvo republike po položaju, čeprav je to določala ustava), sprejetje Potrčevih ustavnih amandmajev, sprejetje prenoviteljskega programa Za evropsko kakovost življenja in odhod iz Beograda. Zame, ki sem kot profesor po osebni strukturi primernejši za opozicijo kot za izvrševanje oblasti, je bila zmaga Demosa posebno olajšanje. Naj pokažejo, kaj zmorejo!



Ohranili smo pomemben vpliv na odločitve, ki se sprejemajo z dvetretjinsko večino, na sprejetje ustave, na volilni sistem, osamosvojitev, vključevanje v evropske integracije. V opoziciji mi ni bilo vedno lahko, nekaj revanšizma je bilo že v volilni kampanji, denimo, plakati Pučnikovih mladcev. Najbolj grobo so nas napadali tisti, ki so bili še nekaj mesecev prej v moji stranki. Naša volilna baza mi je očitala, da sem premalo odločen, kar pa je bilo povezano s tem, da nisem hotel z radikalizmom utrjevati in podaljševati Demosove enotnosti. Rad se spominjam uspešnega sodelovanja z liberalnimi demokrati, ki so imeli več izkušenj z dotedanjo opozicijo, mi pa več s spopadanjem s tistimi v federaciji, ki so ogrožali državotvornost Slovenije …

Ko ste januarja 1990 zapustili 14. kongres jugoslovanske ZK, ali ste takrat že sumili, da gre jugoslovanski voz navzdol?

Navadno poudarjamo, da smo šli na kongres zato, da se domača in mednarodna javnost seznanita z našimi stališči in z njihovim zavračanjem, toda veliko smo se naučili tudi sami. Na neprijeten način, s smešenjem naših predlogov ali ploskanjem ob njihovem zavračanju, smo spoznali, da poti nazaj ni več, ker Miloševićev projekt centralizacije in protibirokratske revolucije ogroža obstoj skupne države.


Opazil sem, da je tudi druga stran naredila križ nad povezovanjem s Slovenijo, ko so sprožili bojkot slovenskih proizvodov, tajno tiskali denar, grozili z vsejugoslovanskim referendumom o novi ustavi in se pripravljali na razglasitev izrednih razmer po vzorcu Kosova tudi v Sloveniji in na Hrvaškem. Kot naivno se je pokazalo pričakovanje, da bomo celotno Jugoslavijo prepričali o nujnosti demokratizacije in vključitve v evropske integracije. Če bi se to dogajalo danes, bi bila možnost uspeha vsaj glede vključevanja v evropske integracije precej večja.

Ali se je v stranki pojavil odpor do tega – če se tako izrazim, iz vrst »starih sil« – da ste se pred volitvami iz ZKS preimenovali v SDP? Verjetno je bilo to za marsikoga težko?

Seveda, za starejšo generacijo je bilo boleče spoznanje, da se rušita dva temeljna stebra dotedanje ureditve: Jugoslavija in socializem. Po relativno mirnem razhodu s Francetom Popitom ni bilo hujših pretresov, morda je bilo le nekaj več pasivnosti razočaranih … Po Kučanovem odhodu v predsedstvo sem bil prvi med enakimi ob Levu Kreftu, Janezu Kocijančiču, Sonji Lokar, Borutu Pahorju, Miranu Potrču, Petru Bekešu, Franciju Pivcu, Borisu Muževiču, Emilu Milanu Pintarju – če se omejim samo na tiste, ki bi lahko bili uspešni predsedniki.

Kako ste se vi v SDP odzvali, ko so socialisti na začetku oktobra 1990 prvi predlagali izvedbo plebiscita, pa jih nihče ni jemal zelo resno? Ste vedeli že prej o tej njihovi nameri?

Presenetila sta me tako njihov poskus prehitevanja po desni kot ignoriranje predloga s strani Demosa.


 

Po prvih večstrankarskih volitvah je bil načrt Demosa, verjetno pa tudi drugih strank, da bi najprej sprejeli novo ustavo, na njeni podlagi izpeljali volitve in se počasi oddaljevali od Jugoslavije. A sprejemanje ustave se je izkazalo za dolgotrajnejši proces. Kako ste na to gledali vi in kje so bila največja razhajanja?

Razhajanj med opozicijo in Demosom je bilo kar nekaj, toda nobeno ni bilo nerešljivo. Sogovornike smo prepričali o tem, da ohranimo vsaj nekaj od socialne države, varstvo manjšin, svobodo izražanja, svobodno odločanje o rojstvih otrok, nismo pa bili uspešni, kljub podpori socialistov in liberalnih demokratov, pri predlogu za regionalizacijo in zbor pokrajin. Vzrok za odložitev sprejetja ustave je bil v Demosu samem, verjetno se niso mogli uskladiti o vprašanju revanšizma, s tem mislim na lustracijo, ali pa glede tega, kakšno naj bo sodelovanje z opozicijo, in glede privatizacije.


 

Zdaj vsi po vrsti radi poudarjajo, kako je bila slovenska politika v času plebiscita enotna kot nikoli poslej? Pa je bila res? Vaše javno pismo, ki ste ga sredi novembra leta 1990, torej le mesec dni pred plebiscitom, poslali vodji Demosa Jožetu Pučniku, in njegov odgovor, kažeta, da glede osnovne usmeritve države sicer ni bilo pomislekov, glede urejanja posameznih vprašanj, na primer v zvezi z imenovanjem generalnega državnega tožilca ali zakona o RTV, pa kažeta kar veliko politično razdvojenost?

Enotnost je bila uspešno dosežena seveda samo glede osamosvajanja, glede vsega drugega je potekalo preigravanje med Demosovo oblastjo in opozicijo vse do napada JLA. Takrat smo prenovitelji že prvo jutro po napadu zamrznili opozicijsko delovanje, Emil Milan Pintar je zaustavil delovanje vlade v senci, jaz pa sem na nočnem zasedanju podprl politiko osamosvajanja, kot so jo uveljavljali Milan Kučan, Lojze Peterle, Janez Janša in Igor Bavčar na podlagi sporazuma političnih strank. Na tej podlagi smo bili skoraj vsak večer na sestanku predsednikov strank obveščeni, kaj se dogaja in kakšne nevarnosti nam grozijo. Med prenovitelji ni bilo nikogar, ki bi se ustrašil aktivnosti JLA ali si premislil glede nadaljevanja osamosvajanja.
 

Kako težko je bilo sprejeti medstrankarski sporazum o izvedbi plebiscita. Razpravljali ste kar nekaj časa. Kaj je bilo najbolj sporno?

Za osamosvojitev proti volji Miloševića, federalnega vrha in svetovnih velesil sta bila potrebna tako odločnost kot modrost. Zanimivo je spremljati današnja prerivanja glede osamosvojitvenih zaslug v Demosu kot koncentratu odločnosti. Mene bolj zanima, kdo v Demosu je bil toliko pameten, da se je zavedal, da Demos nima monopola nad razumom in modrostjo, ter se je zavzel za enoten nastop z opozicijo, kdo pa je bil za nadaljevanje škodljivega postavljanja opozicije in javnosti pred izvršena dejstva. Za potek osamosvojitve je enako pomembna kot cele Poljče pobuda Spomenke Hribar za sklenitev sporazuma vseh parlamentarnih strank o plebiscitu.



Pomembna je bila tudi povezovalna vloga predsedstva republike in njegovega predsednika Kučana pri usklajevanju. Jožef Školč je z neverjetno trmo dosegel ustrezno rešitev vprašanja večine, ki mora biti dosežena na plebiscitu. Če vse stranke podpirajo odločitev o osamosvajanju, ni nobene nevarnosti, da plebiscit ne bi uspel s prepričljivo večino. Predlogu so nasprotovali z utemeljitvijo, da bodo na plebiscitu glasovali proti Neslovenci in da bo morda na dan plebiscita veliko snega, morda bodo poplave ali celo potres. Moja vloga je bila omejena na to, da Školčev predlog ne bi bil preglasovan. Predlog je bil na koncu sprejet in pod sporazum so se podpisale vse parlamentarne politične stranke. V sporazumu piše, da si nobena stranka ali koalicija ne bo prisvajala zaslug za plebiscit, kar so podpisniki Demosovih strank in njihovi nasledniki kršili najmanj tisočkrat. In bodo še naprej.
 

Če pogledate 30 let v preteklost: ste na kaj ponosni in kaj vas je najbolj razočaralo oziroma kje smo v razvoju delali napake?

Zdi se mi, da sem bil na ravni zgodovinskega trenutka pri določitvi pravega trenutka za odhod iz Beograda, sicer pa moja vloga v politiki ni bila izstopajoča. Najbolj sem razočaran, ker kljub spremembi ustave pred 15 leti še nimamo pokrajin, čeprav bi bila Slovenija z njimi močnejša, trdnejša, sposobnejša upoštevati regionalne posebnosti posameznih in bolj vključujoča. Vsaka kriza, tudi današnja, opozarja, da ne smemo biti brez pokrajin pred nastankom nove.

Druga slabost je, da ne znamo upoštevati izkušenj o dobrih straneh sporazumevanja, kadar gre za usodo države. Midva s Pučnikom sva znala po volitvah zakopati bojno sekiro, čeprav je bilo na obeh straneh veliko razlogov za nadaljevanje prepirov. Dokler je vodil stranko sva razmišljala celo o skupni perspektivi leve in desne socialne demokracije. Neverjetno je, da sta danes vladna in opozicijska stran bolj vsaksebi, kot sta bili pred 30 leti.

Bi bilo sporazumevanje vseh političnih strank danes smiselno?

Mnogi v opoziciji ocenjujejo, da je za kaj takega prepozno, da je samovolja predsednika vlade podrla vse mostove in brvi, nujne za takšno sporazumevanje. Jaz menim, da bi bilo smiselno sodelovanje glede ukrepov v boju s krizo zaradi koronavirusa in pri razlagi sprejetih omejevalnih ukrepov. Po prvem valu je vlada upravičeno dobila pohvale za pravočasno in učinkovito ukrepanje. V drugem valu pa je vlada zelo zamujala (preveč se je ukvarjala s kadrovskimi čistkami in preoblikovanjem agencij).

Veliko je k uničujočemu pohodu virusa v drugem valu prispevalo nezaupanje zaradi spopadanja med vlado in opozicijo. Ministri nenehno pripovedujejo, da morajo na vse funkcije imenovati samo ljudi, ki jim zaupajo. Že, že, toda prevečkrat imenujejo ljudi, ki jim zaupajo samo ministri, v strokovni in drugi javnosti ter med volivci pa ne uživajo niti minimalnega zaupanja. Odločanje in informiranje je monopolizirala vlada, ki ima majhno podporo javnosti, zato je logična slabša odzivnost ljudi in s tem zmanjšana učinkovitost ukrepov.

Kdor ne zaupa predsedniku vlade, ministrom in vladnemu govorcu ter opazuje njihovo zlorabo krize za krepitev avtoritarnega delovanja, ne bo zavzeto spoštoval in dosledno izvrševal sprejetih ukrepov. Vlada za svoje slabosti v komuniciranju neupravičeno krivi medije in hkrati s tviti nenehno obsoja in žali novinarje. Večkrat tudi ne zna pojasniti vzročne zveze med posameznim ukrepom in bojem proti virusu. Kdor se spominja samohvale vlade o njenih zaslugah v prvem valu, bo težko verjel, da so za uničujoče posledice drugega vala krivi vsi, le vlada ne. Hudo je, ker v sedanji krizi te napake plačujemo z izgubo zdravja in življenj.