Proti zlorabi virusa v politične namene

Nesebična pomoč, razumevanje, bratstvo in predvsem tovarištvo so besede, ki so bile v Dobrniču največkrat izrečene na partizanski spominski slovesnosti ob 78. obletnici kongresa slovenske protifašistične ženske zveze (SPŽZ) v tem delu Dolenjske. Prav zgodovina slovenskih žensk je zgodba o boju proti vojni, proti fašizmu in nacizmu ter za človeka vredno življenje. Zbrane je nagovorila nekdanja varuhinja človekovih pravic in psihiatrinja Zdenka Čebašek Travnik.



Danes je minil dan, ko so bile prav ženske, gospe in tovarišice v ospredju dogajanja, in kljub protikoronskim ukrepom se je zbralo približno petsto ljudi, ki so tako počastili spomin na edinstveno zborovanje v takrat zasužnjeni Evropi, ki je potekalo med 16. in 18. oktobrom 1943. Takrat je 160 delegatk in bork pozdravil tudi predstavnik anglo-ameriške vojaške misije major William Jones. Njegove besede, da narod, ki ima take ženske, ne more propasti, so postale že legendarne. Dekletom so takrat ponudili zatočišče domačini iz okoliških vasi in z njimi delili še tisto malo hrane, ki so jo imeli. Prva predsednica SPŽZ je postala Angelca Ocepek, za sekretarko pa je bila izvoljena Mara Rupena, po kateri se imenuje tudi spominska pot.

Premalo žensk v politiki

Izjave številnih žensk, udeleženk današnjega praznovanja, so si zelo podobne. Želijo si stabilno družbo, v kateri bi našle svojo priložnost. Želijo si delovna mesta, na katerih bi bile za opravljeno delo pošteno plačane. Pričakujejo zdravstveno oskrbo in socialno državo, predvsem pa potrebujejo občutek miru in varnosti. In to, čeprav ne živimo sredi vojne vihre, ampak v času epidemije novega koronavirusa, naše sogovornice tudi najbolj pogrešajo.



Na vprašanje, kakšen je danes položaj žensk v družbi v primerjavi s prejšnjo državo, je Čebašek Travnikova odgovorila, da je bil denimo leta 1990 delež žensk v delegatski skupščini 24-odstoten, na večstrankarskih volitvah v izvoljeni republiški skupščini pa le 20 odstotkov. Junija 1992 je takratni predsednik vlade dr. Janez Drnovšek podpisal odlok o ustanovitvi urada za žensko politiko kot samostojne vladne strokovne službe. »Vse resolucije in zakoni pa niso privedli do tega, da bi ženska vodila državni zbor,« je dejala Čebašek Travnikova. Kritična je bila tudi do nedavnega srečanja EU-Zahodni Balkan na Brdu pri Kranju, saj je bilo med 35 uradnimi gosti le pet žensk. To razmerje je še slabše v slovenski vladi – od 18 ministrov sta le dve ženski: Simona Kustec in Helena Jaklitsch. Nadpovprečno pa so ženske zastopane v zdravstvu.

Treba je ostati človek

Za mnoge ženske je bilo življenje v prejšnji državi lažje: imele so dobre možnosti za izobraževanje, krajši delovnik, več časa za družino in otroke. A ne pozabimo, pravi sogovornica, saj je danes bolje poskrbljeno za ženske, ki so žrtve nasilja v družini, več je možnosti za izobraževanje in poklicno kariero, tudi v tujini, ter za politično udejstvovanje žensk v široki paleti političnih strank, je prepričana Čebašek Travnikova.



Zdenko Vilfan iz Ljubljane moti predvsem razcepljenost družbe, ki se občuti na vsakem koraku. Opaža, da so ljudje postali sovražni drug do drugega. Čeprav je politično levo usmerjena, Vilfanova pravi, da je treba biti v teh težkih časih razumen, treba je ostati človek. Štefka Makovec iz Žužemberka pa je prepričana, da živimo v izgubljenem času. Zdaj ne odločamo o sebi, saj nas je povsem zasužnjil kapitalizem, zato se z današnjim vladanjem ne strinja. »Sami skrbimo za svoje zdravje, zato naj ima vsak državljan svobodo izbire. Bolezni so bile in virusi bodo med nami tudi v prihodnje, saj so del nas. Nihče pa nima pravice virusa zlorabljati v politične namene in maltretirati ljudstva,« je prepričana sogovornica.

Preberite tudi: Slovenija je sod smodnika, vžigalna vrvica pri ljudeh pa vse krajša