Posavski domovi z brežiško bolnišnico skupaj iščejo rešitev

Ob javni polemiki, ali naj stanovalci domov za starejše s covidom-19 ostanejo v domovih, ki za to nimajo ustreznih zmogljivosti in kadra, ali pa naj jih zaradi preprečitve širjenja okužbe premestijo drugam – o čemer ni enotnega mnenja ne v zdravstveni stroki ne v politiki – so posavski domovi starejših skupaj z brežiško splošno bolnišnico našli rešitev, ki bo lahko za zgled in primer dobre prakse v Sloveniji.

V okviru brežiške bolnišnice se v sodelovanju z vsemi domovi upokojencev v Posavju – to so dom Impoljca z enotama v Brežicah in Sevnici, dom v Krškem in Trubarjev dom upokojencev v Loki pri Zidanem Mostu – dogovarjajo o ureditvi posebnih prostorov v bližini bolnišnice. Tja bi nameščali stanovalce domov, ki bi zboleli za covidom-19 in ne bi potrebovali bolnišnične obravnave, jih tako umaknili iz domov ter zanje ustrezno poskrbeli v za to posebej opremljenih prostorih.

Upajo, da bodo dobili zeleno luč

Oblikovali so delovno skupino, v kateri poleg direktorjev domov in bolnišnice sodelujejo tudi predstavniki občin Brežice, Krško in Sevnica, domski zdravniki in koordinatorji zdravstvene nege ter zdravniki koordinatorji, ki jih je ministrstvo imenovalo za pomoč pri delu v domovih med epidemijo.

Direktorica brežiške bolnišnice Anica Hribar je povedala, da so kot najprimernejše za to opredelili prostore stare policijske postaje v Brežicah, ki jih upravlja in za skladišče uporablja tamkajšnja enota uprave za zaščito in reševanje. Prošnjo za možnost uporabe prostorov v ta namen so na upravo naslovili julija, trenutno pa še nimajo odobritve. Upajo, da bodo dobili zeleno luč od uprave za uporabo izbranega prostora, od pristojnih ministrstev pa za takšno organizacijo dela. V kratkem pričakujejo pogovore na ministrstvih za zdravje ter za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, kjer jim bodo podrobneje predstavili načrt.

Kot pravi Hribarjeva, bi lahko prostore ustrezno uredili v 14 dneh, saj večji gradbeni posegi ne bi bili potrebni. Po njihovi oceni bi lahko tam namestili od 40 do 50 stanovalcev domov.

Potrebni kader bi zagotavljali vsi

Predvidevajo, da bi potrebovali dve diplomirani medicinski sestri, ki bi ju zagotovila bolnišnica, ena od njiju, ki je v bolnišnici pristojna za preprečevanje bolnišničnih okužb, bi prevzela vodenje te enote. Preostali kader, srednje medicinske sestre in bolničarje, pa bodo zagotavljali domovi za starejše. Po trenutnih predvidevanjih bi vsak dom zagotovil po dve srednji medicinski sestri.



Koliko bo dejansko potrebnega kadra, bo odvisno od števila nameščenih stanovalcev. Za zdravstveno oskrbo bo skrbel eden od domskih zdravnikov, saj gre za domsko namestitev, ki je začasno na drugi lokaciji. Po potrebi bo za posvetovanje na voljo tudi zdravnik ustrezne stroke iz brežiške bolnišnice.

Dom upokojencev in oskrbovancev Impoljca Sevnica ima tri enote. V enoti Impoljca, kjer je 295 stanovalcev, izvajajo institucionalno varstvo za odrasle s posebnimi potrebami, v tamkajšnjih petih dislociranih enotah pa je še 43 stanovalcev. V sevniškem in brežiškem domu upokojencev je 95 oziroma 156 stanovalcev. V nobeni od enot še niso imeli okužbe s covidom-19, bilo pa je veliko sumov na okužbo in veliko testiranja, je povedala direktorica Darja Cizelj. Imajo izdelan načrt pripravljenosti, če bi prišlo do okužbe, na podlagi strokovnih smernic ministrstva za zdravje in NIJZ. Pri preventivnih ukrepih upoštevajo priporočila stroke in skrbijo za ravnovesje med zagotavljanjem varnega okolja in druženjem stanovalcev s svojci.

Vsak dom zase težko organizira tri ločene enote

»Že ko so razglasili epidemijo, smo se povezali z zdravstvenimi ustanovami, bili v stiku z bližnjimi domovi, izmenjevali izkušnje in se podpirali. Ker se je pomanjkanje kadra v teh razmerah še bolj pokazalo, smo iskali rešitve v povezovanju. Vsak dom je po svojih najboljših močeh oblikoval rdečo, sivo in belo cono. Vendar pa specifika arhitekture ter drugih bivalnih in tehničnih pogojev v večini domov ne omogoča nekrižanja čistih in nečistih poti in tu največkrat nastane problem,« razlaga Cizljeva. Ob tem poudarja, da so domovi velike skupnosti: »V Posavju imajo od sto do tristo stanovalcev. Na majhnem prostoru živi veliko ljudi, za katere skrbi številna skupina zaposlenih. Tako je zelo težko hitro in uspešno zajeziti širjenje okužbe.«

V brežiškem domu upokojencev, ki je ena od enot doma Impoljca, je 156 stanovalcev. FOTO: arhiv doma upokojencev Brežice

Umik okuženih iz domov je najboljša možnost

Ob vseh političnih in strokovnih polemikah v javnosti je direktorica bolnišnice Anica Hribar prepričana, da je najprimernejša rešitev namestitev okuženih stanovalcev, ki ne potrebujejo bolnišnične obravnave, zunaj domov: »Poznam strukturo oskrbovancev v domovih, zasedenost domov, arhitekturo nekaterih in njihovo kadrovsko zasedbo. V to so me prepričale tudi izkušnje iz domov, v katerih so imeli okužbe od marca do julija, hkrati pa si ne zatisnem ušes ob pripovedih kolegic in kolegov, direktorjev domov upokojencev.«

Kot pravi, je bilo takšno tudi mnenje vseh domskih zdravnikov v Posavju, ki so člani delovne skupine. Zato so v delovni skupini sprejeli enotno izhodišče za nadaljnje korake pri iskanju skupne rešitve v Posavju. Pri iskanju objekta so se ravnali po navodilih, ki jih je ministrstvo za zdravje domovom za starejše in bolnišnicam poslalo marca, ob imenovanju zdravnikov koordinatorjev.

V navodilih med drugim piše, da v primeru, če domske prostorske zmogljivosti ne omogočajo predvidene organizacije dela, to je treh enot – v prvi so zdravi stanovalci, v drugi tisti s sumom na okužbo in v tretji okuženi –, s tem seznanijo koordinatorje, ki jim posredujejo predloge o uporabi drugih prostorov ali objektov. Pri tem naj bi se povezali s predstavniki občin, to je župani in civilno zaščito



Tudi direktorica doma Impoljca Darja Cizelj pravi, da so izkušnje preteklih mesecev v domovih pokazale, da je dobra rešitev, če stanovalce z okužbo čim prej ločijo od zdravih, v dislociran objekt: »Če bi lahko oblikovali še povsem ločeno ekipo zaposlenih, ki bi delovala samo v rdeči coni, bi bistveno zmanjšali problem širjenja okužbe. Seveda pa potrebujemo takojšnjo kadrovsko okrepitev, pripravljeno že pred okužbo, kar bistveno olajša organizacijo dela.«

Ob tem pa Cizljeva dodaja, da je težko opredeliti, kaj je najbolj prav, saj govorimo o zgodbah posameznikov, o osebnih izkušnjah, o položaju ljudi, ki so zaradi svoje ranljivosti zelo odvisni od pomoči drugih: »A razmere so takšne, da zahtevajo jasno postavitev prednostnih ukrepov in ljudje to razumejo. Stanovalci se odzivajo različno, tudi svojci, mnogi izražajo stisko in skrb. Veliko energije vlagamo v podporo, pogovore, trudimo se čimbolj normalno živeti.  Bistveno pa je, da nam zaupajo, da se trudimo zaščititi zdravje vseh.«
 

Pomembno je povezovanje

»V delovni skupini smo upoštevali tudi napotke ministrstva o omejenosti kadrovskih virov, saj organizacija dela na drugi lokaciji pomeni potrebo po dodatnih kadrih. Dogovorili smo se, da na dislocirani lokaciji kadre zagotavljajo vsi domovi, ne glede na to, ali bodo v posameznem domu imeli okužene ali ne. Takšna kadrovska organizacija je najbolj racionalna in hkrati zagotavlja takojšno ločitev okuženih stanovalcev. Če bi vsak dom zase moral organizirati vse tri enote, bi moral zagotoviti tudi ločen kader, ki skrbi za zdrave, za tiste s sumom in za bolne,« pravi Hribarjeva.



Prepričana je, da bo z uresničitvijo takšne zasnove bistveno zmanjšana možnost prenosa okužb na druge stanovalce domov in zaposlene, prav tako na druge prebivalce Posavja. Tako se zmanjšuje tudi možnost nastanka večjih centrov okužbe, kar se je zgodilo v nekaterih slovenskih krajih.

Na lokalnih ravneh iščejo različne rešitve za povezovanje in sodelovanje v času razsajanja koronavirusa, predlagana organizacija dela v Posavju pa lahko postane zgled in primer dobre prakse tudi v drugih delih države. Pomembno je biti odprt, sodelovalen, povezovalen in iskati rešitve v dobrobit ljudi ter širše skupnosti, pravi Darja Cizelj: »Povezovanje in sodelovanje na lokalnem nivoju ter medsebojna podpora, ki jo izkazujemo v delovni skupini v Posavju, je lahko tudi prikaz dobre prakse v smislu družbene odgovornosti.«
 
Nihče si namreč ne upa napovedovati, kaj bo v prihodnosti. Anica Hribar pravi, da bo do morebitne možnosti cepljenja edina prava rešitev upoštevanje ukrepov, kot jih narekujejo epidemiologi in infektologi. Eden od teh je ustrezna (samo)izolacija obolelih, tudi v domovih za starejše.